Zgodbe iz družin in življenja

Naj ljubim hinavce in lažnivce, tiste, ki na moj račun bogatijo in se ob tem sprenevedajo, češ da je to, kar počnejo, legalno in zakonito, da so se pač znašli, ker jim zakon to omogoča?! Naj ljubim tiste, ki kradejo moje osebno dostojanstvo …?!

Ste tudi vi »nagnjeni k razkazovanju«? Tudi vi kdaj mislite, kako ste dobri, zaslužni, vestni in redoljubni, in ko naredite kaj lepega, si želite, da bi drugi to opazili in vas za to pohvalili? Saj konec koncev to ni nič slabega in je človeško kajne.

»Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se« (Flp 4,4). Kako? Zakaj? Danes naj se veselim, ob poplavi slabih novic in v stiski s časom? Zmeraj in danes?

Govoriti o grehu danes ni primerno, še manj potrebno. Zdi se, da je vse relativno in tisto, kar človek naredi, se tiče le njega samega. Še vedno je slišati, da le okoliščine narekujejo etično obnašanje. Ali to pomeni, da greha več ni? Se je izgubil?

Ko je Božji Sin iz brezčasja vstopil v naš čas in prostor je rekel: »Glej, prihajam, da izvršim, o Bog, tvojo voljo« (Heb 10,9). Kako nepojmljivo in nikoli do konca razumljeno za modrece in razumnike tega sveta!

Prebivalci planeta Zemlja smo »vklenjeni« v naravne zakonitosti oziroma zakone. Če kamen vržemo v zrak, pade na tla. Voda teče navzdol in ne navzgor.

Vsako leto znova me preseneti Jezusov rodovnik v Matejevem evangeliju, ki ga beremo na god Lazarja, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Dolgo mi rodovnik ni govoril. Najraje bi ga kar preskočila. Pred nekaj leti pa me je začel presenečati s svojo sporočilnostjo in mi odkrivati skrivnosti, ki so mi bile prej zakrite.

Mogoče bi bilo bolje reči »zasidrani v Ljubezni«. Zdi se, da so sodobni viharji vedno močnejši in valovi vedno višji, da je skoraj nemogoče pluti po morju vsakdana, ne da bi to krhko ladjo našega življenja ogrožal zdaj ta zdaj oni val, ki nas najde nepripravljene …