Še vedno sem ženska in se zares dobro počutim v svoji koži, pa četudi je ta vse prej kot popolna, če moje cevke niso po meri tega sveta. Ne potrebujem brezhibne urejenosti, čeprav s to ni nič narobe, ampak je notranje stanje tisto, ki me dela sijočo. To je sproščeno počutje o sebi, zdrava gotovost, samosprejemanje, igrivost, ... v zavedanju, da me Ljubimec moje duše ima rad in da sem Ljubljena od svojega moža.

Poznam žene, ki so že kot najstnice vedele, koliko otrok bi rade imele. Ki so razmišljale celo o tem, katera imena jim bodo izbrale, ko se bodo rodili. Ki so sanjale o dnevu, ko bodo postale žene in matere. Jaz nisem bila taka. Želela sem si moža, poroke. O otrocih nisem kaj dosti razmišljala.

V Svetem pismu sem naletela na odlomek v Pismu Titu, ki vsebuje navodila starim ženskam: naj se vedejo spodobno, kakor zahteva svetost, in v tem stilu še naprej. Mislim, Pavel, kako nekorektno od tebe, kako si drzneš! Stare ženske!?