»Skočiti ven« iz labirinta spora

,

In ker imam vso pravico, da tako gledam na stvari (to je moj zorni kot), ne morem (niti pod razno) pristopiti k njej in priznati tisti moj mali delček krivde za nastali spor, če je pa njena krivda takoooooooo velika. Naj kar ona pride k meni in naj mi ona prva reče oprosti, če želi, da bova spor rešila. Naj se ona pokesa in naj se zamisli nad svojo neumnostjo. In da bi bila neumnost še večja, me še bolj jezi, ker tako vehementno zagovarja svoj prav in mi očita, da sem jaz prvi začel z nerganjem in da sem jaz prvi negativno odreagiral itd., itd …«

Želim biti mirovni pobudnik: zavedam se, da se ob vsem tem, kar se nama je zgodilo, ne počutim najbolje. Jemlje mi energijo, moti me ta prepad, ki je nastal med nama. In seveda kot moški iščem rešitev. Iščem jo »po moško«: logično razmišljam in sklepam, poskušam narediti analizo stanja in se sprašujem, kaj naju je privedlo do tega razpoloženja (nesporazuma – spora), kaj je kdo rekel in kaj ni, kaj bi lahko, pa tudi ni, poskušam ugotoviti, kakšne so možne rešitve, ker kar čakati, da bo ona nekaj naredila ne morem … In sem še vedno v slepi ulici. Še vedno ne vidim rešitve. Če se poskušam »do nje prebiti« s temi logičnimi sklepanji  in vprašanji, me bo odbila, se ne bo hotela na ta način pogovarjati … Zavem se, da je ta način pogovora tipično moški, poročen pa sem z žensko in moram to dejstvo ozavestiti tudi in predvsem takrat, ko sva sredi spora, ki ga je treba rešiti.

V splošnem sebe vidim kot mirovnega pobudnika, čeprav sem v njenih očeh (vsaj takrat, ko sva sredi spora) »netilec požarov«. Kako doseči, da bi tudi ona videla in vedela, da želim biti mirovni pobudnik? Kaj narediti, da me bo kot takega tudi sprejela? Kaj narediti – kako se ji približati, da ne bom dobil pri tem »približevanju« še dodatnih »odrgnin in ran«? Kakšna je pravzaprav najlažja (zame najmanj naporna) pot iz tega labirinta? Kje je kakšen izhod iz tega temnega tunela? Moj Bog, a mi lahko kako pomagaš (Zavem se, da je moje premišljevanje hkrati moja molitev. V stiski in bolečini, ki sem jo v sebi prepoznal in nekaj časa »pestoval«, sem končno spoznal, da sam ne zmorem, da potrebujem Božjo (po)moč, ki neskončno presega moje skromne moči.)?

Bog pomaga, če (ko) ga prosimo! Ko tako premišljujem o najinem sporu in si želim, da bi se končal – da bi »skočil ven« – in pri tem iščem odgovore na mnoga vprašanja ter se končno le obrnem tudi na Boga (Zakaj to ne storim prej, ne vem?), mi Bog takoj priskoči na pomoč. Postreže mi z načelom (navodilom za »uporabo« življenja), ki ga je zapisal apostol Pavel v Pismu Kološanom: »On nas je namreč iztrgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo svojega ljubljenega Sina, v katerem imamo odkupitev, odpuščanje grehov« (Kol 1,13-14).

Pa smo tam. Da, moj Bog, priznam, da je stanje v katerem se trenutno nahajam, »oblast teme«, da je v mojem srcu »noč« – nemir in nelagodje – pritisk zaradi občutka zapuščenosti … In vse to boli (srce je ranjeno …). Rad bi »stopil ven« iz te teme in iz te bolečine, pa zaradi lastne nemoči ne zmorem sam. Zato se ti zahvaljujem, da si me ti sam pripravljen »prestaviti v kraljestvo svojega ljubljenega Sina, v katerem imamo odkupitev, odpuščanje grehov«. Zahvaljujem se ti, da lahko računam na tvojo (po)moč. In to potrebujem zdaj v tem trenutku. Potrebujem tvoj poseg v najino realnost – poseg, ki pomeni odpuščanje mojega greha (čeprav v moji slabotnosti še vedno mislim, da je moj greh »manjši kot njen«). Hvala ti za zavedanje, da je pri tebi greh greh – odsotnost svetlobe. Kjer ni svetlobe, je tema. In sam sem zagotovo v temi in si zelo želim, da v meni in v najinem odnosu zopet zasije luč Ljubezni, da med nama zopet zavlada mir in veselje. Zares mi je žal, da sem s svojo brezbrižnostjo in sebičnostjo prizadel mojo ženo in sem pripravljen sprejeti tvojo (po)moč in se nanjo nasloniti, pripravljen sem storiti prvi korak in se moji ženi približati in jo prositi, naj mi odpusti. To bom storil zdaj – akcija!

Ko pišem te zaključne misli, med nama zopet vlada mir in veselje, saj je za nama dejanje sprave. S tvojo (po)močjo, moj Bog, sem pristopil k ženi, ki me je sprejela, saj je videla in čutila, da je v meni iskreno obžalovanje in pripravljenost, da naslednjič poskusim drugače.

Hvala ti, moj Bog, ker mi vedno, kadar te prosim, hočeš pomagati – si na moji strani, se veseliš, ko se obrnem nate. Hvala ti, ker mi daješ na razpolago svojo (po)moč, ko sam s svojimi močmi ne zmorem. Hvala ti, ker s tvojo (po)močjo lahko »skočim ven« iz teme, ven iz nemoči in nelagodja, ven iz bolečine srca, ki jo tako hitro povzroči moja (najina) brezbrižnost in neobčutljivost.

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.