Moja nona je bila skromna in preprosta ženica iz manjše istrske vasi, a hkrati ženska globoke vere, upanja in ljubezni. Ko je bila tudi sama na smrtni postelji, smo se šli poslovit od nje. Gledala sem jo, nemočno in nebogljeno, ter začutila, da bo kmalu prišel njen čas, zato si nisem mogla kaj, da ne bi jokala. Nona ni sprejela mojega joka in me je bodrila ...

Ko sem pred leti prebrala knjigo Kraljica Slovencev, v kateri Ivan Sivec govori o našem narodnem svetišču Brezje, o romanjih, ozdravljenjih in uslišanjih, se mi je odkrilo, da bi lahko bilo eno mojih in moževih poslanstev romanje z vnuki.

Sredi noči se v zakonski spalnici mladih staršev pojavi tašča. Malo skuštrana, ogrnjena v plet in s copati na nogah (mlada dva sta imela ločen vhod v svoj del stanovanja) nejevoljna vpraša snaho: "Zakaj ne vstaneš in ne umiriš otroka, ali ne slišiš, da se dere?"