Imava šest otrok. Eden je že v nebesih, ostali so v oskrbo zaupani nama. Trudiva se biti dovolj dobra starša, da jih bova opremila za ta in oni svet, a sva vendar večkrat v vlogi, ko se midva učiva od njih in ne oni od naju. V času, ko se sprašujemo, kaj vse moramo dati našim otrokom, da jim omogočimo čim boljše življenje, smo pozabili, da bi se v resnici morali spraševati, kaj vse lahko otroci dajo nam.

Slišana beseda ne ostane prav dolgo v možganih. Tisto, kar bodo videli, pa je moj zgled, ki ga dajem. Dober ali slab. To si bodo zapomnili. Izkustvo oz. znanje pa bodo imeli šele takrat, ko bodo šli tudi sami skozi njim “pridigana” dejstva.

5 dni nas je povezalo in radi se bomo spominjali vseh doživetij na skupni poti, od naporne hoje pod žgočim soncem do počitka v senci ob mrzlem pivu, od molitev pri kapelicah in križih do svetih maš v čudoviti naravi, od resnih nagovorov in razmišljanj do šal in smeha na naš račun, od suhega kruha do sočnih zrezkov, vseh vrst namakanja in osvežitev od znotraj, od zunaj, od zgoraj, od spodaj – vključno z Božjim žegnom.