Moj oče je bil dober zidar. Zidal je trdna in topla človeška bivališča. Ni pa znal zidati trdnega in toplega odnosa s svojo ženo, mojo mamo. Nikoli ni pustil, kar si je zelo želela, da bi si poiskala službo.

Različni smo si: eni smo bolj pogumni, drugi pa bolj previdni. Vsem pa je skupno, da edino nov korak lahko nekaj spremeni. Eni ga lažje naredimo, drugi poskušamo biti bolj previdni. Preveč zakaj-ev nas bo vedno vrnilo v stare tirnice, stare rutine, staro življenje. In v tej situaciji nam Bog prihaja naproti, tako kot Mojzesu.

Zakon je čudovita stvar. Ko se poročiva, sanjariva o skupni prihodnosti, ko sva vzhičena nad rojstvom otrok, ko napredujeva v službi in se veseliva uspehov drug drugega, o ja. Ampak tam nekje čez zadnja vrata se v zakon slej ko prej priplazi tudi rutina, razočaranja drug nad drugim, prepiri, stare rane, ki se ne zacelijo, in prastari vzorci, ki jih vlečeva še iz primarne družine.