V sredini decembra je umrla moja teta Milka. Milost mi je bila dana, da sem se lahko poslovila od nje malo pred njenim odhodom v večnost. Sestrična me je tedaj zaprosila, naj ji napišem besede v slovo.  Čeprav nimam izkušenj s poslovilnimi govori, sem pristala. Ponudila mi je priložnost, da povem, česar nikoli nisem izrekla teti osebno.

Moj mož vsako jutro vstane prvi in zakuri v kaminu. Ko ostali počasi prilezemo iz toplih postelj, nas tako v dnevni sobi vedno pričaka topel prostor. Potem skupaj zmolimo ob adventnem venčku, mož se odpelje v službo, otroci odidejo v šolo, sama pa pospremim v vrtec najmlajšega. Ker večino časa delam sede za računalnikom, me hitro začne zebsti. Zato moram skrbeti, da v kamin pravi čas položim novo poleno.

Dan se je prevesil v večer. Mož mi je bežno navrgel, da gre pod tuš, potem pa od doma. Saj nekje v kotičku spomina, kolikor mi ga je še ostalo po kaotičnem dnevu, sem vedela, da sem zvečer »spet za vse sama«*. Ampak me je samo dejstvo, da gre on lahko v miru pod tuš prav »spravilo iz škatlice«. Najmlajša je takoj na ves glas zahtevala »dan za kopanje«, ki je pri nas postal praktično vsak dan. Starejša dva pa sta za hip delala vsak zase nekaj za njuno dušo. Usedla sem se za prenosnik, misleč, kako bom dokončala projekt, ki mi visi nad glavo. Ha ...