Zadnje dni avgusta vsi starši vedo, kako zelo si učitelji zaslužijo svojo plačo. Ne spomnim se več, kje sem pobrala to »modrost«, sem se pa konec počitnic res pogosto spomnila nanjo. Pa ne toliko zaradi svojih otrok, ki so obdobje nujnega varstva in animacije že prerasli, ampak zaradi pogovorov s prijateljicami in znankami: "Komaj čakam, da se spet spravimo v tirnice, otroci so čisto razštelani ..."

Ko smo se nedavno pogovorjali, kaj se nam je zgodilo v preteklem letu, je bilo nekajkrat slišati: "Otroci odhajajo, postajamo običajna slovenska družina. Samo še dva sta doma." No, pri nas je doma še vseh 5. Večkrat, ko se pri večerni molitvi ali za mizo ne moremo umiriti, kateri od starejših otrok zavzdihne ...

Doba, v kateri živimo, je neusmiljena do družinskega življenja. Delo, s katerim preživljamo družino, ima lahko veliko težkih obrazov. Deljen delovni čas, raztegnjen v pozno popoldne, da ostane manj časa, ko je družina skupaj, pa izkoriščanje delavcev, nalaganje vedno večje količine dela, da je človek, ko pride končno domov, do konca izmozgan in za nobeno rabo več ...