»Atiii, me lahko lepo prosim danes pelješ v šolo? Poleg nahrbtnika imam še dve torbi, pa še dežuje zunaj.« Resno? Ob nekaj minut čez 6. uro zjutraj? Pa ravno danes, ko sem uspel vstati dovolj zgodaj, da bom lahko – vsaj tako sem mislil – zares v miru prebral Sveto pismo in premišljevanje v Besedi med nami, imel nekaj minut tišine za molitev in potem še kaj zapisal v dnevnik?

Spomladi smo imeli na Rogli zadnji nadaljevalni seminar z naslovom Ustvarjeni za nekaj več. Bilo je nekaj tako navdihujočega, da smo vsi strmeli nad Božjim delom. Z nami je bil brat Luka, kapucin, ki je v eni od svojih navdihujočih pridig omenil, kako dobro je prebrati Božjo besedo, ki so jo pri maši prebirali na dan našega krsta. Z veseljem sem se lotila tega projekta. Ko sem Božjo besedo našla, sem se odločila, da jo »posvojim« in jo vzamem za svojo.

Najprimernejši kraj za branje in proučevanje Svetega pisma je skupnost vernikov. Sveto pismo se je porodilo iz občestva in ga je zato mogoče prav razumeti le v Svetem Duhu, ki gradi občestvo ljudi, ki je skupaj na poti (syn-hodos). Brez rednega branja Božje besede v krščanskem občestvu ne moremo duhovno rasti in kljubovati poplitveni potrošniški miselnosti sveta.