Komentar
Film, ki ga mora videti vsaka slovenska družina
Film, ki si ga trenutno lahko ogledate v kinematografih, odpira vrata v zamolčane zgodbe naših družin. Prepoznavanje in predelava preteklih travm sta ključna za svobodno prihodnost naših otrok in gradnjo pristnih odnosov. Ko se soočimo z resnico o naši zgodovini, ne glede na to, na kateri strani so stali naši predniki, ustvarjamo prostor za celjenje ran in pravo spravo. Odkrijte, kako lahko skupen ogled filma postane darilo za vašo družino in prihodnje generacije!
Ko ni več levega in desnega
Hitro se lahko ujamemo v past, ko ljudi okoli sebe strogo predalčkamo. Družba in ostre besede nas nenehno silijo k delitvam na različne tabore, pri tem pa spregledamo, da smo vsi le krhki ljudje s svojimi bremeni. Sara v članku iskreno raziskuje, kaj se zgodi z našimi odnosi, ko pristanemo na takšne oznake. Obenem ponuja globlji premislek o tem, kako premostiti prepade in preseči razlike ...
Ko moški končno zraste v moža – in zakaj nas to danes tako zaboli
Kaj pomeni, da moški nosi svojo moč na dober način? Kako naj bo močan, ne da postane trd — in nežen, ne da postane pasiven? To so vprašanja, s katerimi se danes spopada marsikateri moški - in marsikatera ženska. Benjamin Siter piše o knjigi, ki je letos med slovenskimi možakarji odprla nov pogovor — in o ranah, zaradi katerih ta tema dviga toliko prahu.
Duhovniki med platnicami – presenečeni boste!
Mislite, da so duhovniki v knjigah dolgočasni, zateženi ali pa zgolj stranske figure? Pomislite še enkrat. Med knjižnimi platnicami jih najdemo kot ostre detektive, odločne borce za pravico, izčrpane iskalce smisla – in tudi kot tiste, ki jim počijo živci. Ta izbor duhovnikov, ki so glavni junaki znanih romanov, vas utegne presenetiti. Morda med njimi najdete tudi navdih za vaše naslednje počitniško branje.
Meditacija izpod „neke oljke“ na Brezjah
Z možem sediva drug ob drugem. Čutim ga ob sebi, čeprav se ne dotikava in sem pred božajočimi poznopomladnimi žarki zaprla oči. Prijetno je. Glasba boža navznoter. Zazrem se v oljko pred seboj. Kdaj se je znašla tu? Stara mora biti. Gotovo več kot četrt stoletja ...
Verjamemo v dobre zakone in družine!
Res je. Tudi med nami so pari, ki jim ni uspelo. Pari, za katere se nam zdi, da nimajo dobrega zakona. Toda naš pogled je omejen. In vse prevečkrat ga usmerjamo tja, kjer gredo stvari narobe. Ne vidimo velike slike. Kakšna pa je velika slika?
Iskanje zob in vtikanje uhana v nos med cerkvenimi klopmi?
Nekoč naju je z ženo pot vodila mimo enega od romarskih krajev pa sva zavila še v tamkajšnje svetišče. Bilo je zgodnje popoldne, ko ni bilo svetih maš in obredov. Skratka čas, ko si sam s svojim Bogom, ko lahko tiho moliš, brez besed izliješ svoje stiske in bolečine ter prisluhneš odgovorom. V cerkvi je bilo le nekaj redkih romarjev. Usedla sva se stran od drugih in tedaj sem jo opazil ...
“Tega blagoslova ne bi videli, če bi upoštevali njeno željo po čimprejšnji smrti”
Globoko me prizadene dejstvo, da bomo na referendumu odločali o vrednoti življenja. Življenja, ki ga nismo sami načrtovali ali si ga podarili, pač pa nam je bilo podarjeno iz rok Gospodarja življenja z vsemi odtenki vred. Uporablja se jezik lažnivega sočutja, ki mu mnogi nasedejo, v številnih domovih naše dežele pa se pišejo zgodbe resničnega sočutja do bolnih, onemoglih in ostarelih, zgodbe hvaležnosti za življenje. Vas zanima del naše zgodbe?
“Želela sem umreti, a sedaj sem hvaležna, da živim!”
Pa kaj to berem? O evtanaziji namreč. Kako bi jo upravičili ... Povedala vam bom svojo zgodbo, osebno izkušnjo. Zbolela sem pri starosti dobrih 20 let, za revmatoidnim artritisom. Zdravstveno stanje se mi je naglo slabšalo, učinkovitih zdravil ni bilo. Pri 32 letih starosti sem bila tako bolna, da si nisem želela ničesar drugega več kot samo umreti ...
