Bogdanu Žoržu v slovo

Najbolj pa mi bo ostal v spominu dan, ko si nas obiskal v Veržeju, kjer je bilo takrat kakšnih 30 družin zbranih na Duhovnem tednu. Tja smo te povabili, da bi nas starše opogumil in nam pokazal, kako otroke vzgajati v ljubezni in zaupanju, kako jim postavljati prave meje in jih učiti delovnih navad, vztrajnosti in tudi pripravljenosti na žrtve.

In ker si tisto jutro prišel dovolj zgodaj, si se udeležil svete maše in po kratkem odmoru začel svoje predavanje z besedami: »Veste, med mašo sem se odločil, da bom vse svoje gradivo, ki sem ga za vas pripravil, odložil v aktovko in bom raje govoril o evangeljskem odlomku, ki smo ga poslušali.« Priznam, da so marsikoga med nami tvoje besede presenetile in je marsikdo pri sebi razmišljal: ‘Ali bomo imeli zdaj še eno pridigo? Saj ena je že bila …’

In začel si govoriti o evangeljskem odlomku, ki smo ga poslušali pri maši. Bil je to tisti odlomek, ki govori o Jezusovih učencih, ki so sredi noči sami v čolnu na razburkanem morju. Kar naenkrat zagledajo, da se jim nekdo približuje in od strahu zavpijejo. Jezus pa jim reče: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovoril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu« (Mt 14,22-33).

Čeprav si govoril o odlomku, si nam ob njem slikal podobo starša in otroka, podobo čolna (zavetje družine) in podobo razburkanega morja (svet, v katerega vstopajo naši otroci …), podobo Petra, ki hodi po vodi, dokler ima oči uprte v Jezusa in podobo utapljajočega se Petra, ki ga zmoti razburkano morje in njegov pogled ni več usmerjen na Jezusa … Pripovedoval si nam, da je tam, kjer je Jezus, pa čeprav je to sredi razburkanega morja, varneje, kot tam, kjer ga ni. Učil si nas, kako moramo starši otroke pripraviti na nevarnosti (razburkano morje vsakdanjega življenja), ki jih čakajo, kako jih moramo s svojim zgledom in jasno besedo učiti, kaj pomeni izostriti pogled na Jezusa kljub nevarnostim, ki nas obdajajo …

Pri kosilu sem te vprašal (takrat sva bila še na »vi«): »Gospod Žorž, na podlagi vašega razmišljanja, ki ste nam ga predstavili, si upam sklepati, da vi trdite, da je skoraj vse, kar sodobna psihologija in psihoterapija spoznavata, in kar moramo zakonci vedeti o negi zakonskega odnosa in o starševstvu, že zapisano v Svetem pismu?« In si mi odgovoril: »Ne gospod Siter, ne »skoraj«! Vse je že zapisano v Svetem pismu. Samo naučiti se moramo prav prebirati Sveto pismo in prositi avtorja in prevajalca – Svetega Duha -, da nam pomaga razumeti, kaj nam želi po določenem odlomku sporočiti.«

To tvoje razmišljanje mi bo zares za vedno ostalo v spominu in od takrat še bolj zavestno poskušam spoznavati Boga, sebe in odnose, v katere vstopam, preko Božje besede in lahko z gotovostjo trdim, da se tvoja misel o vrednoti Svetega pisma potrjuje na vsakem koraku.

Od takrat smo bili še večkrat v stiku in vedno si bil pripravljen priskočiti na pomoč, ko smo te potrebovali, vedno si bil jasen v svojih pogledih in nikoli nisi delal kompromisov s stvarmi ali nauki, ki niso v skladu s Svetim pismom, za kar se ti še posebej zahvaljujem.

V svojem imenu in v imenu vseh sodelavcev DiŽ ti želim še enkrat izraziti iskreno zahvalo za zgled trdne vere in zaupanja v Boga, za zgled ponižnosti in načelnosti. Prepričan sem, da bo tvoja beseda še dolgo odmevala v naših srcih in rojevala dobre sadove za naše družine in našo domovino. Pri tem pa te prosim, da tam, kjer si zdaj, še naprej delaš za nas. Če kdo, potem ti dobro poznaš simptome naše ranjenosti in veš, kakšno zdravilo potrebujemo. Posreduj pri Očetu za nas, da bomo ne le preživeli, pač pa doživeli resničen preporod našega naroda, ki ne bo utemeljen na laži in sprenevedanju pač pa na poštenosti in Resnici.

Naj ti Gospod, ki te je poklical k sebi, nakloni polnost večnega veselja in miru, ki ga ta svet ne more dati.

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.