Odraščala sem v zavedanju, da eni pač imajo v družini še očeta, eni ga pa nimamo. Ko sem pri biologiji izvedela, da za novo življenje potrebujemo moškega in žensko, je bil zame to velik šok. Kako naj se spolnost sploh živi in odraža v življenju? V meni je bil prisoten »cmok« in strah pred vsem telesnim, saj doma nisem imela nikakršnega zgleda.

Starejši par je praznoval obletnico skupnega življenja. Na vprašanje, kako vama je uspelo ostati skupaj 65 let, je gospa odgovorila: “Rojena sva bila v časih, ko smo, če se je kaj pokvarilo, to POPRAVILI in ne vrgli stran.” Porabništvo in naravnanost na “metanje stran” se je zalezlo v naše odnose. Podobno kot delamo s stvarmi, ki se jih ne splača več popravljati, delamo tudi z ljudmi.

Pristala sem na tleh. Dobesedno. Kriv je bil tisti presneti ptič, ki je zašumel v grmovju in splašil mojega konja, da je začel brezglavo galopirati in ritati hkrati, kot bi mu na hrbet skočil najmanj lev.