Najina zgodba
“Če ne bi začela z zakonsko skupino, ne vem, kje bi bila v odnosu danes”
DiŽ nama je ogromno dal. Če gledam v paketu, kje sva bila midva v odnosu prej in kje sva zdaj, je bistvena razlika. Lepše se pogovarjava. Prej sva imela »tihe maše«. Nisva se sprla, ampak sva bila tiho. Imela sva samo še nujno komunikacijo, kar je bilo včasih res mučno. In oba sva imela prav. To vidiva zdaj, ko hodiva na tečaj Ljubezen in spoštovanje. Mladi zakonski pari bi se ga morali obvezno udeležiti ...
Zvlekla me je pred oltar in kasneje še na seminar!
Pred poroko je bilo med nama kar ostro. Sama sem si že želela poroke, Rok pa ne. Zato sem predlagala, da greva narazen. Potem se je Rok le "zbrihtal" in po dveh mesecih sva se odločila za poroko. Šele v zadnjem času sva razčistila, da je bilo Roku prav, da sem malo pritisnila nanj, in da mu je danes po svoje žal, da me ni že prej poročil ...
“Ta dogodek je bil Božji dotik, ob katerem so izginili vsi dvomi”
"Potem pa sem začela opažati, da je bolj pozoren do mene. Takrat sva se še vedno vikala, sem pa že čutila, da mi ob njem zatrepeta srce. Meseca maja 1995 pa sva se le zmenila, da bova par, in takrat sva se potem tudi nehala vikati. Leto kasneje pa sva se poročila ... Rosa na najini mladosti se je takrat že posušila. Sem bil že krepko čez 30 let ob poroki. Mojo mamo je že skrbelo, če se bom sploh poročil, ker sem bil toliko časa sam.
Zatreskal se je v njen glas preko CB radijske postaje in jo osvojil!
Irena in Damjan, kje in kako se je začela vajina skupna zgodba? Spoznala sva se preko CB postaj. Enkrat me je preko te postaje slišal pri bratrancu in hotel govoriti z mano. Tako sva se začela pogovarjati. Damjan je postajo od bratranca tudi odkupil in me začel osvajati. Kar nekaj časa sva komunicirala preko postaj, ne da bi se sploh videla v živo. Ko sva se prvič dobila, je prišel pome dolgolasec z ladjo ...
“Nimava vedno istih pogledov, imava pa isti cilj”
Ob kavici, pijači in spremljajočem otroškem živžavu smo imeli prijeten pogovor z Janom in Simono Janžekovič, ki sta predstavila njuno življenjsko zgodbo, prežeto z veseljem in vero ter pripravljenostjo, da po svojih najboljših močeh dajeta naprej ...
Delo na kmetiji je lahko privilegij, a hkrati preizkušnja za zakonca
Delo doma je res lahko velik privilegij. Bolj fleksibilen si, saj ne izgubljaš časa za vožnjo. Po drugi strani pa je res pomembno, da si postaviš zadeve v prave “predale”. Jaz temu rečem, da je treba ločiti med tem, kaj je sredstvo in kaj cilj. Delo je seveda vrednota, ampak je še vedno le sredstvo. Cilj sta družina in zakon ...
“Čeprav je skupno življenje včasih naporno, je nama vedno lepše”
Aktivna in vedno nasmejana, pripravljena pomagati, povezana med seboj. Tako bi lahko na kratko predstavili Milana in Cilko. Prepričana sta, da je treba v župniji in skupnosti aktivno sodelovati, saj jo na ta način bogatiš, hkrati pa tudi kot posameznik veliko prejmeš nazaj. Vprašali smo ju, kako graditi zakonski odnos, da ostane trden tudi takrat, ko se otroci odselijo?
“Vse bo v redu, če si bova vzela čas za pogovor”
Ona je Ljubljančanka, on pa Dolenjec. Meta je sodelavka v Družini in Življenju. Primož je nedavno po več letih dela v avtomobilski industriji pustil službo in se podal na novo pot, da bi bil lahko več z družino in delal, kar ga veseli. S petimi otroki sta si ustvarila dom v Dobravi pri Škocjanu. Poznate to resnično zgodbo?
