Preizkušnje
Matic Vidic: Moški, ki je moral pasti, da je lahko vstal
Matic Vidic je stalni diakon, logoterapevt in spremljevalec Romov, ki je v našem podkastu Odnosi so zakon odkrito spregovoril o svoji življenjski poti. Njegova zgodba je pretresljiva, a hkrati polna upanja. Preizkušnje, s katerimi se je soočal, so ga oblikovale v moža, očeta in Božjega služabnika. Danes pomaga mnogim, ki se znajdejo v stiski, in s svojim pričevanjem dokazuje, da je mogoče tudi iz najtemnejših trenutkov najti novo pot.
Zadela me je kriza dveh tretjin
Ne veste, kaj je kriza dveh tretjin? To je nekaj takega, kot kriza srednjih let, le da se pojavi tam okoli šestdesetega leta. Naj pojasnim. Če pobožno upaš, da boš živel tja do devetdesetega leta, imaš torej pri šestdesetih za sabo že dve tretjini življenja. Kakor koli, človek ne ve ne ure, ne dneva, kdaj se bo srečal s svojim Stvarnikom. Upa, da bo živel dolgo, potem pa umre prej, kot je mislil. Življenje pa je vse tisto, kar se zgodi vmes.
Skupaj na poti žalovanja
Mnogi mislijo, da žalujoči doživljajo največjo bolečino ob pogrebu, toda resnica je precej drugačna. V tem času so običajno ob njih mnogi ljudje. Potem je vedno manj obiskov in klicev. Na dan začenja prihajati ostrina praznine, ki pa pogosto pride bolj do izraza po prvih mesecih, včasih tudi po enem letu. Takrat se šele v vsej polnosti zavedo, da so izgubili del sebe in da tega ne bo mogel nihče in nič nadomestiti ...
“Tega blagoslova ne bi videli, če bi upoštevali njeno željo po čimprejšnji smrti”
Globoko me prizadene dejstvo, da bomo na referendumu odločali o vrednoti življenja. Življenja, ki ga nismo sami načrtovali ali si ga podarili, pač pa nam je bilo podarjeno iz rok Gospodarja življenja z vsemi odtenki vred. Uporablja se jezik lažnivega sočutja, ki mu mnogi nasedejo, v številnih domovih naše dežele pa se pišejo zgodbe resničnega sočutja do bolnih, onemoglih in ostarelih, zgodbe hvaležnosti za življenje. Vas zanima del naše zgodbe?
“Želela sem umreti, a sedaj sem hvaležna, da živim!”
Pa kaj to berem? O evtanaziji namreč. Kako bi jo upravičili ... Povedala vam bom svojo zgodbo, osebno izkušnjo. Zbolela sem pri starosti dobrih 20 let, za revmatoidnim artritisom. Zdravstveno stanje se mi je naglo slabšalo, učinkovitih zdravil ni bilo. Pri 32 letih starosti sem bila tako bolna, da si nisem želela ničesar drugega več kot samo umreti ...
Moj mož – trdna skala v poporodnem viharju
Ob pripravi na porod sem premišljevala svojo prvo izkušnjo, ko sem postala mamica. Ni me skrbel ne potek poroda, ne bolečina, ne logistika, ampak poporodno obdobje. Mogoče sem prav predvidevala, mogoče je šlo za samouresničitveno prerokbo, kdo bi vedel, a imela sem prav. Tretji dan po porodu me je zajela strašna tesnoba in črni pogledi na svet in prihodnost. Nikoli še nisem bila ujeta v tak vrtinec misli in podob ...
Edini način, da pobegneš iz preizkušnje, je, da greš skozi preizkušnjo
Pravo vprašanje ni, kaj narediti, če pride preizkušnja, temveč KO pride preizkušnja. Z njimi se soočamo vsi. In prav preko preizkušenj Bog najbolj deluje. "Smo kot kruh, ki postane dober šele po peki, človek pa skozi trpljenje," je med vtisi zapisala ena od udeleženk seminarja.
Zvlekla me je pred oltar in kasneje še na seminar!
Pred poroko je bilo med nama kar ostro. Sama sem si že želela poroke, Rok pa ne. Zato sem predlagala, da greva narazen. Potem se je Rok le "zbrihtal" in po dveh mesecih sva se odločila za poroko. Šele v zadnjem času sva razčistila, da je bilo Roku prav, da sem malo pritisnila nanj, in da mu je danes po svoje žal, da me ni že prej poročil ...
Ko sem se za božič predala v naročje Novorojenega
Preplavilo me je razočaranje, da mi ne bo uspelo. Zbudile so me besede nevrologinje med hospitalizacijo v decembru: "Z zdravili ne bomo dovolj uspešni, potrebno je vaše sodelovanje."
