Preizkušnje
Klic po smrti je v resnici krik po bližini
So trenutki, ko v studiu obmolkneš. Ne zato, ker bi zmanjkalo besed, ampak ker teža teme zahteva tišino. Gostiti p. Ivana Platovnjaka in se z njim pogovarjati o vsebini njegove nove knjige Prezrti čas je bila ena takšnih izkušenj. Priznam, v temo sva vstopila previdno. Bliža se referendum o evtanaziji in zavedal sem se pasti, da najin pogovor postane zgolj še eno politično soočenje argumentov.
A zgodilo se je nekaj povsem drugega ...
Ko volja do življenja premaga trpljenje: Zakaj evtanazija ni rešitev
Prostovoljno končanje življenja? Nekakšen "novorek", ki prikriva resnično naravo dejanja? Franci skozi osebno zgodbo dolgotrajnega trpljenja zaradi bolezni in neznosnih bolečin dokazuje, da volja do življenja v človeku prevlada tudi v najhujših trenutkih. Evtanazija se zdi kot skušnjava za olajšanje trpljenja bolnika in izčrpanega skrbnika, a avtor s citatom svoje žene opozarja na nevarnost možnosti sprejemanja nepopravljivih odločitev.
Bila je del smrti, danes pričuje za življenje
Je bila le "vrečka tkiva" ali deli telesa abortiranih otrok? Spoznanje te boleče resnice je Patricio Sandoval pahnilo v droge in brezdomstvo. Vendar pa obup ni konec: v trenutku najgloblje teme je mogoče doživeti neizmerno usmiljenje Boga Očeta, ki odpira pot k ozdravljenju. Njeno pričevanje potrjuje, da sta zdravljenje ran po splavu in odpuščanje mogoča, pot do resnične svobode pa leži čistosti in zvestobi. Pretresljiva, a resnična zgodba!
Popoln dopust! Ali popolnoma pokvarjen?
Po naravi sem bolj črnoglede sorte, pravi pesimist. Zame je optimist zgolj človek, ki se še ne zaveda razsežnosti katastrofe, ki bo sledila. Tokrat nisem bil tako živčen pred dopustom in sem kar vohal, da bo šlo nekaj narobe. Življenje me je izučilo, da se mi še tako lepi načrti spakedrajo in dogodki zaidejo v povsem nepričakovane smeri. Ko sem po enem letu končno zbral pogum in si rezerviral toplice, je bilo skoraj logično, da ...
Brez službe – blagoslov ali prekletstvo?
»Če delaš za preživetje, zakaj se potem ubijaš z delom?!« Ta stara misel je danes verjetno še bolj aktualna kot pred pol stoletja. Koliko je ljudi, ki v slabih pogojih in odnosih garajo za minimalno plačo, ker je delavca pač treba maksimalno izkoristiti. Tudi moja žena je bila ena tistih, ki se iz službe privlečejo zgarani in izmozgani. Gledal sem, kako si z delom naravnost uničuje svoje fizično in psihično zdravje ...
Zgodba o veliki družini, veri in vztrajnosti: Lojze in Mojca Kerin
V seriji podcast pogovorov "Najina zakon zgodba" je Benjamin Siter gostil zakonca Lojzeta in Mojco Kerin. Njuna zgodba je močno pričevanje o življenju v veliki družini, soočanju z bolečino izgube, trdnosti vere ter razumevanju zakona kot dolgoročne poti rasti in predanosti. Delila sta dragocene izkušnje o tem, kako skupaj premagujeta izzive in gradita trden odnos.
Matic Vidic: Moški, ki je moral pasti, da je lahko vstal
Matic Vidic je stalni diakon, logoterapevt in spremljevalec Romov, ki je v našem podkastu Odnosi so zakon odkrito spregovoril o svoji življenjski poti. Njegova zgodba je pretresljiva, a hkrati polna upanja. Preizkušnje, s katerimi se je soočal, so ga oblikovale v moža, očeta in Božjega služabnika. Danes pomaga mnogim, ki se znajdejo v stiski, in s svojim pričevanjem dokazuje, da je mogoče tudi iz najtemnejših trenutkov najti novo pot.
Zadela me je kriza dveh tretjin
Ne veste, kaj je kriza dveh tretjin? To je nekaj takega, kot kriza srednjih let, le da se pojavi tam okoli šestdesetega leta. Naj pojasnim. Če pobožno upaš, da boš živel tja do devetdesetega leta, imaš torej pri šestdesetih za sabo že dve tretjini življenja. Kakor koli, človek ne ve ne ure, ne dneva, kdaj se bo srečal s svojim Stvarnikom. Upa, da bo živel dolgo, potem pa umre prej, kot je mislil. Življenje pa je vse tisto, kar se zgodi vmes.
Skupaj na poti žalovanja
Mnogi mislijo, da žalujoči doživljajo največjo bolečino ob pogrebu, toda resnica je precej drugačna. V tem času so običajno ob njih mnogi ljudje. Potem je vedno manj obiskov in klicev. Na dan začenja prihajati ostrina praznine, ki pa pogosto pride bolj do izraza po prvih mesecih, včasih tudi po enem letu. Takrat se šele v vsej polnosti zavedo, da so izgubili del sebe in da tega ne bo mogel nihče in nič nadomestiti ...
