Jožef je kot pravi moški znal s svojimi dejanji kljubovati družbenim normam svojega časa, predvsem pa lastnemu strahu pred nečim novim in negotovim. Bil je močan in možat, pa vendar ne na mačističen način. Ta možatost je prišla prav iz njegove sposobnosti, da »vse dela iz ljubezni«. Bil je sposoben prisluhniti notranjemu glasu, intuiciji, skozi katero mu je spregovoril Bog. In bil se je sposoben odreči lastnemu udobju.

Različni smo si: eni smo bolj pogumni, drugi pa bolj previdni. Vsem pa je skupno, da edino nov korak lahko nekaj spremeni. Eni ga lažje naredimo, drugi poskušamo biti bolj previdni. Preveč zakaj-ev nas bo vedno vrnilo v stare tirnice, stare rutine, staro življenje. In v tej situaciji nam Bog prihaja naproti, tako kot Mojzesu.

Kdo izmed nas ni v otroštvu vsaj kdaj slišal »zelo vzgojnih« besed: »Fantje pa ne jokajo!«  Možje, ki so šli v vojno, so pač morali biti trdi in neobčutljivi, če so hoteli preživeti.