Papež Frančišek je napovedal Sinodo o družini

Preroška vloga in naloga papeža je, da v moči in po navdihu Svetega Duha bere in razločuje znamenja časa, da prerokuje, kaj so potrebe Cerkve in njenih članov, kaj mora Cerkev v določenem trenutku storiti, kako se mora obnašati, katere so njene prioritete …

Dani Siter

Z napovedano Sinodo o družini, ki bo jeseni v Rimu, papež Frančišek celotni Cerkvi – škofom, duhovnikom, redovnikom, redovnicam in nam, laikom – sporoča, kakšna so znamenja časa, v katerem živimo in čému smo vsi, ki se imenujemo kristjani, dolžni slediti in posvetiti vse naše moči, znanje, izkušnje, čas, materialne dobrine … Čému? Družini!

V istem Duhu Washingtonski nadškof kardinal Donald W. Wuerl pravi, da je, prav zaradi tega, ker verniki (člani družin), ki ob nedeljah sedijo v cerkvenih klopeh in »krščeni pogani«, ki ostajajo zunaj cerkvenih zidov, zelo malo ali skoraj nič ne vedo o temeljih vere, nova evangelizacija zdaj nujno potrebna! O isti stvari govori tudi papež v mirovanju Benedikt XVI., ko omenja diktaturo relativizma, ki hoče zamegliti nespremenljivo naravo človeka in z njim družino …, vero, ki človekovo naravo brani, pa hoče prikazati kot grožnjo enakosti in svobodi. Prav zaradi tega papež Benedikt XVI. tako močno poudarja pomen jasnega glasu, ki bi sredi te kulture smrti znal in bil sposoben z navdušenjem oznanjati Veselo novico o učlovečenju, smrti in vstajenju Božjega Sina. To adrenalinsko navdušujoče oznanilo mora biti tako jasno in »nalezljivo«, da bodo ljudje po njem zahrepeneli in se z navdušenjem osebno odločali ZA KRISTUSA.  Žal pa je navdušenje za evangelizacijo med nami  še vedno redkost. P. Branko Cestnik v predgovoru h knjigi EVANGELIZACIJA, izziv za katoliško cerkev (Bob Bedard, Družina 2013), govori o »šibkosti oznanjevalnega stebra« v naši Cerkvi. Takole pravi: »Cerkev, ki je šibka v oznanjevanju, bo kmalu šibka v bogoslužju. Cerkev, ki ne evangelizira, umira« (omenjena knjiga str. 10).

Zakaj toliko o evengelizaciji, ko pa naj bi se osredinili na družino? Zato ker je alarm za naše družine že vključen. Če povzamem p. Cestnika, se prav zaradi šibkosti oznanjevanja pred našimi očmi ruši Božja mojstrovina – temeljna Božja ustanova – družina. Trdno sem prepričan, da papež Frančišek v tem vidi znamenje časa, vidi hudega »raka«, ki je napadel osnovno celico družbe in Cerkve – družino. Zato predvidevam, da želi papež s Sinodo o družini poiskati za družino ustrezno zdravilo, in da bo to zdravilo, ki ga bo »predpisala« Sinoda o družini, v neposredni povezanosti z oznanjevanjem. Samo evangelizirani posamezniki – možje in žene, starši in otroci – in družine bodo obstali na okopih vere.

Vprašanje: In kdo so evenagelizirani posamezniki in družine?

Odgovor: To so tisti, ki so slišali pravo oznanilo evangelija in so odgovorili na Gospodovo »trkanje« (Raz 3,20), mu osebno odprli vrata svojega srca – se tako z njim osebno srečali in ob tem doživeli »temeljito spreobrnjenje« (EN, Pavel VI.). Kdaj se zgodi temeljito spreobrnjenje? Takrat, ko je tisti, ki ga doživi, pripravljen »podrediti svojo lestvico vrednot Gospodovi« (B. Bedard, str. 90).

Vprašanje: In kdo lahko (je dolžan) oznanjati evangelij?

Odgovor: K temu smo poklicani vsi, ki smo pri krstu »oblekli Kristusa«. Vendar »pravo oznanilo«, ki je najprej pričevanje o osebnem izkustvu srečanja s Kristusom in osebni hoji za njim, lahko oznanja le tisti, ki to izkustvo ima, ki je doživel »temeljito spreobrnjenje«. Biti Jezusova priča (Apd 1,8) ni akademska znanost, pač pa je iskrena in ponižna naravnanost srca h Kristusu in pripravljenost povedati »kaj je razlog upanja, ki je v nas« (1Pet 3,15), ali kot pravi apostol Janez: »Kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo« (1 Jn 1,1).  

Naj zaključim z besedami p. Cestnika: »Lepa bogoslužja, čudoviti baročni oltarji, povišani zvoniki s pozlačenimi križi na vrhu ter izurjeno orglanje sami po sebi ne bodo rešili občestva pred zamiranjem, če se v njeni sredini ne bo slišal in živel evangelij« (B. Bedard str. 10).

Iskanje zob in vtikanje uhana v nos med cerkvenimi klopmi?

Nekoč naju je z ženo pot vodila mimo enega od romarskih krajev pa sva zavila še v tamkajšnje svetišče. Bilo je zgodnje popoldne, ko ni bilo svetih maš in obredov. Skratka čas, ko si sam s svojim Bogom, ko lahko tiho moliš, brez besed izliješ svoje stiske in bolečine ter prisluhneš odgovorom. V cerkvi je bilo le nekaj redkih romarjev. Usedla sva se stran od drugih in tedaj sem jo opazil ...
Franci Šinkar

“Tega blagoslova ne bi videli, če bi upoštevali njeno željo po čimprejšnji smrti”

Globoko me prizadene dejstvo, da bomo na referendumu odločali o vrednoti življenja. Življenja, ki ga nismo sami načrtovali ali si ga podarili, pač pa nam je bilo podarjeno iz rok Gospodarja življenja z vsemi odtenki vred. Uporablja se jezik lažnivega sočutja, ki mu mnogi nasedejo, v številnih domovih naše dežele pa se pišejo zgodbe resničnega sočutja do bolnih, onemoglih in ostarelih, zgodbe hvaležnosti za življenje. Vas zanima del naše zgodbe?
Vilma Siter

“Želela sem umreti, a sedaj sem hvaležna, da živim!”

Pa kaj to berem? O evtanaziji namreč. Kako bi jo upravičili ... Povedala vam bom svojo zgodbo, osebno izkušnjo. Zbolela sem pri starosti dobrih 20 let, za revmatoidnim artritisom. Zdravstveno stanje se mi je naglo slabšalo, učinkovitih zdravil ni bilo. Pri 32 letih starosti sem bila tako bolna, da si nisem želela ničesar drugega več kot samo umreti ...
Gostujoči avtor

Komentiraj