Hči se pripravlja na zakrament svete birme. Pred kratkim se je udeležila tudi duhovnega vikenda. Vesela sem, ko slišim, kako jih animatorji spodbujajo k duhovni pripravi na ta zakrament. To je bila priložnost za poglobitev odnosa z Bogom, ki mu lahko zaupamo prav vse in nas ima kljub vsem nespametnim dejanjem še vedno enako rad. Kako to vem?

Živo se spomnim, kdaj sem prvič slišala: »Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme.« Bilo je v sedmem razredu osnovne šole iz ust učiteljice pouka glasbe. Zelo sem hvaležna, da me s tem niso (več) strašili pri verouku! A kljub temu je bil moj pogled na sicer ljubečega in usmiljenega Boga sooblikovan z lažno podobo »jeznega in vsevednega policista«, ki nam žuga, kaj smemo in česa ne smemo, kaj je prav in kaj ni, in nas potem kaznuje, ko prestopimo njegove ukaze …

»Sara, od kod veselje, ki ga izžarevaš, kljub zdravstvenem stanju, v katerem si?« me je vprašala stanovska kolegica, ko sva se ta teden srečali pred sodiščem. Menim, da nas je na splošno strah vstajenjskega veselja, zato so naša življenja videti kot pogreb. Lažje je misliti: »Ja, Jezus je najbrž res vstal, a je tam daleč.« Živimo na distanci. Bojimo se bližine ...