»Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« (2Kor 12,9)

Začelo se je z letošnjim postom, s spremembo v prehrani in najprej samo s spogledovanjem z idejo, da bi se pridružila Daniju na pešpoti. Dani sam najprej niti ni pomislil, da bi jaz lahko hodila z njim vso to dolgo pot. Vse načrtovanje je izvedel še z idejo, da se na pot odpravi sam.

Najprej sem se počutila malo odrinjena na stran in začela sem razmišljati o svoji vlogi pomočnice tudi pri tem projektu. Počasi sem se le ojunačila in Daniju povedala za mojo željo, da bi vseeno rada romala z njim.

Vedela sem, da imam težave s sklepi, vendar samo ob večjih in daljših naporih in da bi bila priprava res nujna. Začela sva torej s telesnimi pripravami in drug drugega spodbujala vsako jutro k zgodnjemu vstajanju in hoji. 5, 6, tudi 7 km je še šlo, ko pa sva šla prvič malo dlje, so se že začele bolečine v levem kolku. Že po naravi sem nagnjena k temu, da pretirano skrbim za vsako stvar. Tako so se mi začeli pojavljati strahovi, kako bom le hodila, ko me pa že po 7 km boli kolk. Pomislila sem celo, da potem ne bom mogla več hoditi… o, kaj vse naredi strah v nas. Koliko stisk in notranjih strahov je v nas, največkrat na nezavedni ravni in tem se pustimo voditi. Manj jih ozaveščam, bolj me vodijo.

Pa vendar sem hvaležna Bogu, da sem med vsemi temi strahovi prepoznala glas, ki me je vabil, naj se vendar odpravim na pot. Čutila sem, da me ne le Dani, kot tisti, ki potrebuje ob sebi svojo pomočnico, pač pa tudi Gospod kliče na to pot. Vedela sem, da je ta pot pot preizkusa mojega zaupanja, ne le v lastne zmogljivosti in sposobnosti, pač pa tudi zaupanja v Gospoda in v Njegovo moč, v Njegovo iznajdljivost. Da, šla sem po veri, ne da bi vedela, kaj me čaka, kaj vse naju bo doletelo, kaj se nama bo dogajalo na poti.

Podobno, kot se počutimo na začetku skupne zakonske poti.

Že v ideji o tej pešpoti sem jasno videla prispodobo našega življenjskega romanja, ki za nas pomeni: biti Jezusov učenec, mu slediti in hoditi za Njim. Vedela sem samo to, da bo Gospod z nama. Ker sva ga povabila s seboj. Vedela sem samo to, da je prav, da grem.

Prepustila sem se prvemu, pa drugemu in nato tretjemu dnevu … Vedela sem, da je tako tudi sicer v življenju. Ko se prepustiš Njemu, ko ga vsak dan znova povabiš, da On hodi s teboj, se vsak dan znova čudiš Njegovi iznajdljivosti in v hvaležnosti sprejemaš vse, kar ima pripravljeno zate. Seveda, na začetku poti vsega tega še ne veš. Življenje samo te tega nauči, če si mu pripravljen slediti.

Na tej poti so se lekcije začele prej, kot sem jih pričakovala. Hvala Bogu so prihajale postopoma, ena za drugo in uvidela sem, kako pomembno je prepoznati situacijo kot priložnost, da se nekaj naučiš, da ustrezno ukrepaš in znaš prepoznati pravilni trenutek, da nekaj spremeniš. Včasih mi je uspelo ukrepati dovolj zgodaj, vedno pa ne. Prva lekcija se je začela že zelo blizu doma. Po jutranji maši v domači cerkvi, kjer se je zbralo nekaj več udeležencev kot običajno in kjer sva bila deležna posebnega blagoslova g. Grojzdeka, sva se spustila proti Krškemu.

Preveč stvari…

V nahrbtnike sva si naložila stvari, za katere sva bila prepričana, da jih bova na poti potrebovala. Od pelerin za dež, do vode, pa knjige, ki bi jo prebirala ob počitkih … Že po prvih korakih pa sem začutila tisto zoprno bolečino ne le v enem, pač pa v obeh kolkih. Skoraj s strahom sem Daniju omenila, kaj me muči. On je imel najprej odgovor, da nekaj žrtve bo pa že potrebno na tej poti. Ja, ja, to tudi sama vem, vendar ne na ta način, ne že pri prvem kilometru in ne zaradi stvari, ki se jih da rešiti. Poklicala sem sina Benjamina, s katerim smo se nato srečali v Krškem v pisarni, kjer sva precej odvečnega bremena preložila v kovček, ki je s pomočjo naših prijateljev nato potoval od ene postojanke do druge. Preložila sva vsaj polovico stvari! Ob tem sem spoznala, da si ljudje res nalagamo preveč pretežkih bremen tudi na materialnem področju in mislimo, da se brez tega in onega pač ne da preživeti. Zanimivo je bilo, da nisva v tistem dnevu pogrešala prav ničesar od tistega, kar sva v pisarni preložila v kovček. Noge pa so brez nepotrebne obtežitve kar same poletele in v meni se je znova porodilo upanje, da bom prišla vsaj do Sevnice, kjer je bil najin prvi cilj.

Na poti ob Savi, za katero sem najprej mislila, da bo najbolj dolgočasna, sem bila presenečena nad čudovito naravo in mehko potjo namesto asfalta. Vedela sem, da naju Gospod »carta« že prvi dan in občutila sva neverjetno hvaležnost za vsak prehojeni korak.

Med potjo je Dani kar nekaj časa porabil za fotografiranje. No, tega sem že vajena, zato sem vsak prost trenutek izkoristila za počitek in za raztezne vaje za kolke. Pa je šlo, korak za korakom … Ko sva hodila mimo Rožnega, sva že bila deležna druge lekcije. V travi sva opazila majhen spomenik, obeležje nekega dogodka iz leta 1941 s strani partizanov. Pa me Dani nekoliko provokativno vpraša: »A naj tudi to slikam?«- Iz tona sem spoznala, da je pričakoval od mene negativen odgovor. Na njegovo presenečenje pa sem odgovorila: »Seveda, saj je tudi to del naše zgodovine.« Takoj zatem mi je prišlo na misel, naj na telefonu preverim, kaj nama govori današnja Božja beseda – morda nama ima kaj povedati prav ta trenutek? In je bila jasna bolj, kot sva pričakovala: »Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo« (Mt 5,44).

Ob tem stavku sva se najprej začudila, kako Gospod ve, kakšne lekcije sva potrebna v točno določenem trenutku ob točno določenih dogodkih. On nam res vidi v srce in nas prav v globočini našega srca poučuje o stvareh, ki so potrebne prenove. Celo tam, kjer mislimo, da je več ne potrebujemo. Ja, Božji Duh prodre prav preko Božje besede, kot piše pisec Hebrejecev: »Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca« (Heb 4,12).

Molitev – pot k prenovi

Najin nadaljnji pogovor tega prvega dne je tekel v smer opomina iz prebranega, da namreč nismo poklicani k obsojanju in sodbi teh ali onih. Naša dolžnost je moliti. Da, le to je način, po katerem se lahko naša ljuba Slovenija opomore in obnovi. Najprej v naših lastnih mislih, besedah in dejanjih.

Nadaljnja pot do Sevnice se je kljub vsemu kar vlekla in počitek v Blanci in klepet s tamkajšnimi ljudmi, so nama zelo dobro deli in obnovili moči, da sva zmogla še pot naprej. Kako dobro je delo, da sta prijatelja Ivica in Stanko domovala v delu Sevnice, ki je bližje Krškemu! Prisrčen sprejem in pripravljeno kosilo nama je bilo v neverjeten dar.

Zvečer, po maši, se je zbralo lepo število zakoncev iz Sevnice in bližnje okolice in midva sva se že prvi dan počutila neverjetno lepo sprejeta.

Prvega nočnega počitka, postrežbe in vsega, kar sva potrebovala, sva bila deležna pri Travnovih »ta mladih« – pri Mateji in Matjažu. Kako veliko nama je pomenilo biti del te mlade družine, saj sva se pri njih počutila kot doma.

Se nadaljuje.

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.