Kakšen je zame pravi post?

Na pepelnično sredo smo vstopili v štiridesetdnevno postno obdobje. Če ste morda zamudili in se še niste odločili, čemu bi se lahko v tem času odpovedali, vam posredujemo nekaj predlogov, ki se ne omejijo le na hrano in pijačo ter morebitno odpoved televiziji ali Facebooku.

Gostujoči avtor

Morda pa bi si jih natisnili in jih prilepili na hladilnik ali kakšno drugo vidno mesto, kjer bi vas spremljali in spodbujali ves postni čas?

Odpovej se zavisti.

Odpovej se površnosti.

Odpovej se laži.

Odpovej se neljubeznivosti.

Bodi dovzeten za druge in za samega sebe.

Odpovej se zgražanju in moli: »Jezus, krotki in ponižni, upodobi moje srce po svojem srcu.«

Odpovej se godrnjanju in nezadovoljstvu.

Odpri oči za vse dobro, ki te obdaja in se veseli.

Odpovej se zagrenjenosti in bodi hvaležen za to, kar imaš.

Odpovej se nepotrpežljivosti in nerealnim pričakovanjem.

Sprejmi druge take kot so.

Odpovej se žalostni in nepotrebni zaskrbljenosti.

Imej pogum za vero v Boga.

Odpovej se obrekovanju.

Spoznaj Jezusa v drugih.

Odpovej se sebičnosti.

Bodi odprt do ljudi, ki te obdajajo.

Odpovej se maščevalnosti.

Bodi mirovni pobudnik – podaj roko sprave.

Odpovej se nepotrebnim rečem.

Poslušaj druge.

Odpovej se želji po imetju in se veseli svojega bivanja.

Odpovej se napuhu in spoznaj vrednost ljudi, ki te obkrožajo.

Odpovej se zgolj izgovarjanju pobožnih besed in se potopi v resnično molitev.

Odpovej se skopuštvu in odpri svoje srce za potrebe tistih, ki imajo manj od tebe.

Odpovej se zavisti in se veseli sreče drugih.

Odpovej se lažem in odkrij lepoto resnice, kajti resnica te bo osvobodila.

Odpovej se krivici in spoznaj veselje pravičnosti.

Odpovej se površnosti in se zavestno posveti delu, ki ga opravljaš.

Delaj drugim to, kar bi rad, da bi oni tebi storili.

Nad vse ljubi svojega Boga.

Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.

Tedaj bo tvoj post postal rodoviten.

V dodatno pomoč pri razmisleku o pravem postu naj nam bo tudi Beseda iz preroka Izaije:

»Mar je takšen post, ki sem ga izbral, dan, ko človek pokori svojo dušo?

Da pripogibaš svojo glavo kakor loček

in ležiš na raševniku in pepelu?

Mar boš to razglašal za post

in za dan, ki je GOSPODU po volji?

Mar ni to post, kakršnega sem izbral:

da odpneš krivične spone

in razvežeš vezi jarma,

da odpustiš na svobodo zatirane

in zlomiš vsak jarem?

Mar ni v tem, da daješ lačnemu svoj kruh

in pripelješ uboge brezdomce v hišo,

kadar vidiš nagega, da ga oblečeš,

in se ne potuhneš pred svojim rojakom?

Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč

in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo.

Pred teboj bo hodila tvoja pravičnost

in GOSPODOVO veličastvo te bo zbiralo.

Tedaj boš klical in GOSPOD bo odgovoril,

stokal boš in bo rekel: »Tukaj sem!«

Če odpraviš jarem iz svoje srede,

kazanje s prstom in varljivo govorjenje,

če daješ lačnemu, kar imaš sam rad,

in sitiš revežu grlo,

bo vzšla v temi tvoja luč

in tvoja temina bo kakor poldan.

GOSPOD te bo vedno vodil

in ti sitil dušo v suhih krajih,

okrepil ti bo kosti

in postal boš kakor namakan vrt,

kakor vodni vrelec,

ki mu voda ne usahne.

Pozidal boš prastare razvaline,

vzpostavil boš temelje prejšnjih rodov.

Dobil boš ime Zazidalec razpok,

Obnovitelj ulic za prebivanje«

(Izaija 58,5-12).

“V meni je vulkan veselja in hvaležnosti po doživetem”

Ste že kdaj doživeli kaj tako lepega in veličastnega, da je v vašem srcu še dolgo hrumelo kot vulkan, ki se pripravlja na izbruh? ...
Dani Siter

Ali sem (tudi skozi delo) ljubil?

Med poletnimi počitnicami sem očeta večkrat spremljal pri delu. Bil je pleskar. Naučil me je dobro zaščititi vse robove in površine, da bi lahko dobro prepleskala stene. Vendar ni šlo le za opravljeno delo. Šlo je za veliko več ...
Tomaž Kete

Svoje življenje daješ zame in mi pri tem ničesar ne očitaš

Nemoč se zažira v moje telo ... S poslednjimi močmi obrnem glavo, da bi s pogledom še enkrat zaobjela s turobnostjo napolnjen prostor. Takrat ga zagledam. Njega, povitega v povoje. Na kamniti podlagi, mrzli in trdi, počiva njegovo telo. Kdaj so te položili v moj grob, Gospod? Nisem vredna, da ležim ob tebi ... Zdi se, da kamen, neživ in trd, nežno nosi Njega, njegovo izmučeno telo. Kamen nima rok, mi pa jih imamo ...
Gostujoči avtor

Komentiraj