Roditeljski sestanek za starše dijakov prvega letnika škofijske gimnazije. Ravnateljica sestanek konča z nekaj napotki za starše. V rokah dvigne konkreten rožni venec in reče: »Dragi starši, tole naj bo vaše vsakodnevno orodje. Kupite si takega iz titana, da bo zdržal štiri leta vaših molitev, kajti obdobje, v katerega vstopajo vaši otroci, bo naporno. In redno ga uporabljajte.« Samozavestno prikimam:
Seveda, saj za otroke moliva že več let!
Naš drugorojenec je bil prvi, ki je šel od doma v dijaški dom. In več mesecev sva z možem živela v prepričanju, da občasno vprašanje, ali je v šoli vse v redu, in vsakodnevna molitev zadoščata. Da več najine podpore ne potrebuje. Tudi v osnovni šoli nisva bila navajena otrokom stati za vratom in jih priganjati, pa je vsem kar dobro šlo. Niti za večino testov nisva vedela, kdaj jih pišejo.
Otrokom sva vedno govorila, da je šola sicer pomembna, ampak da nama je bistveno pomembneje, v kakšne ljudi bodo zrasli. In da želiva samo to, da se potrudijo po svojih močeh in ne zakopavajo svojih talentov.
A nekaj sva spregledala
Streznitev se je zgodila proti koncu prvega polletja, ko sva ugotovila, da ni vse v redu. Da sva bila premalo čuječa in nisva opazila, da je že nekaj časa v stiski, pa nama ne upa povedati. Sledil je sestanek z razredničarko in vzgojiteljem. Naredili smo skupen načrt, kako bomo vsak po svojih močeh fantu omogočili, da se postavi na noge.
Naslednji meseci so bili naporni. Recimo, da sem skoraj še enkrat naredila prvi letnik gimnazije. 😊 Hkrati pa sem po svoje tudi uživala, saj se je ob pomoči sinu v meni spet prebudila učiteljska žilica (moja primarna izobrazba).
Pot do zmage
Pri sinu sem preverjala, ali mu je v redu, da toliko sedim z njim in mu pomagam iskati tehnike učenja, ki mu najbolj ustrezajo. Nisem namreč želela, da njegova motivacija za učenje izvira iz »strahu pred starši«, ampak iz njega samega.
Vedela sem za vsak test in tiste dni še posebej goreče molila rožni venec. In potem nestrpno čakala njegovo sporočilo o oceni: »Mamaaaaaa! Info (=informatiko) sem bil vprašan in dobil pet!« Priznam, moji občutki so bili taki, kot da bi tudi sama dobila pet.
Šolsko leto se je uspešno končalo in veselila sem se prostih mesecev, ki ne bodo zaznamovani s skrbjo za šolo. Sina sem vprašala: »Kako se počutiš zdaj, ko si zaključil prvi letnik? Ti je kaj lažje?« Njegov odgovor: »Ja, ker sem se naučil učiti.« Njegova samozavest, ki je pol leta prej ni bilo mogoče niti slutiti, je vidno zrasla. Vedela sem, da bo od zdaj naprej bistveno več zmogel sam in ne bo potreboval toliko pomoči.
Potem pa še ena streznitev!
Ko sem šla v počitniških dneh zjutraj na svoj jutranji krog, med katerim vedno molim rožni venec, sem, tako kot vedno, najprej zmolila en del rožnega venca, potem pa desetke po namenih. Pridem do desetke: »ki si ga Devica v templju darovala«. To je desetka, ki jo molim za otroke. Vam povem, kaj je bila moja prva misel?
Saj zdaj mi pa ni treba več moliti, ker je šola končana in je fant naredil prvi letnik. Takoj nato me spreleti misel (verjamem, da je bila od Svetega Duha): »Kako, prosim? A nisi rekla, da šola ni najpomembnejša? A misliš, da tvoji otroci potrebujejo molitev samo zato, da bodo naredili šolo? A samo to ti je v resnici pomembno?«
V tistem trenutku sem se boleče zavedla, da sem še vedno močno obremenjena s tem, kako bodo najini otroci naredili šole. Le da do zdaj, zaradi »pomanjkanja težav«, to še ni prišlo tako do izraza. Da me bistveno bolj skrbi, kako so stvari videti navzven, kot to, kaj se v njih dejansko dogaja.
Popotnica za novo šolsko leto
Zato pred vstopom v novo šolsko leto za popotnico poleg rožnega venca jemljem tudi čuječnost – da se ob odraščajočih najstnikih, ki čedalje manj svojega sveta delijo z nama, ne bom zadovoljila s površinskimi vprašanji in odgovori, temveč bom iskala priložnosti za globlje pogovore. Ob polnih urnikih, ki jih prinese novo šolsko leto, bo to gotovo izziv. A verjamem, da mi bo Sveti Duh med molitvijo rožnega venca prišepnil tudi kakšno idejo na to temo.
