Pred časom sem na spletu gledal mladega katoliškega očeta iz tujine, ki svoje življenje deli z več tisoč ljudmi. Nekaj dni po rojstvu prvega otroka je posnel razmislek: ko je prvič držal v naročju to nemočno, nedolžno štručko, mu je – kot pravi, prvič v življenju – postalo neizpodbitno jasno, kakšna je Božja ljubezen do nas. Njegov otrok še ni »naredil« popolnoma ničesar, on pa bi zanj v hipu dal življenje.
Oče, ki nas ima rad le takrat, ko smo nedolžni?
Priznam, da me je posnetek ganil, obenem pa priznam tudi, da sem sam že v obdobju, ko je rojstvo štručk – vsaj verjetno – že nekoliko za menoj. Moji otroci so marsikaj že »naredili«. In tudi jaz sem kot oče marsikaj naredil – in marsičesa nisem. Zato me danes bolj kot ljubezen do bitja, ki še ni storilo ničesar, nagovarja ljubezen do človeka, ki je storil že toliko tega in toliko onega – ki je, kot molimo pri kesanju pri sv. maši, »mnogo dobrega opustil in slabega storil«.
Ravno takega Očeta pa nam je prišel razodet Jezus: ne Očeta, ki nas ima rad, dokler smo nedolžni, ampak Očeta, ki nas ljubi kljub vsemu, kar smo storili – in kljub vsemu, česar nismo. Samo pomislimo, koliko je Očeta v priliki stala lekcija svobode, ki jo je dovolil doživeti mlajšemu sinu, ko mu je omogočil odhod od doma: njegov celoten delež dediščine.
Po vsem letu premišljevanja o sinovstvu, o mlajšem in nato še starejšem sinu, mi šele zdaj, na jesen, postaja jasno nekaj, kar se morda zdi samoumevno, pa ni: o sinovstvu ni mogoče govoriti brez očetovstva. Ne moreš biti sin, če nimaš očeta (in seveda: vse naše govorjenje o »sinovstvu« v enaki meri velja tudi za »hčerinstvo«). Naše hrepenenje po (O)očetu pa je dosti globlje, kot si – sploh v današnjem času – upamo priznati.
“Blagoslovi tudi mene, oče!”
Na izjemno globino tega hrepenenja me spominja Ezav. Ko ostane brez očetovega blagoslova, na ves glas zajoka: »Blagoslovi tudi mene, oče!« (1 Mz 27,34.38). Odrasel mož, lovec, trd človek – pa joka kot otrok. Ne joka samo za dediščino. Joka za očetovo besedo, ki bi mu povedala, kdo je.
Blagoslov v Svetem pismu namreč ni zgolj vljudnostna fraza. Je očetova beseda, ki človeka (vz)postavi, še preden se ta s čimer koli dokaže. Aronov blagoslov gre takole: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje. Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo …« (4 Mz 6,24-26). Pomislimo: sijoče obličje – obraz, ki se razsvetli, ko te zagleda. Neal Lozano v knjigi Abba’s Heart navaja nekaj vprašanj, ki v vsakem od nas čakajo na (O)očetov odgovor: Sem dovolj dober? Spadam zraven? Zmorem?
In ker noben zemeljski oče, tudi zelo dober ne, tega hrepenenja ne more do konca potešiti, Lozano zapiše, da v sebi prav vsi nosimo neko obliko te osirotelosti.
“Svojemu očetu lahko neham zameriti, da ni bil Bog”
Marsikdo od nas je odraščal ob očetu, ki je bil odsoten, molčeč ali predvsem – funkcionalen: poskrbel je za vse, le zraven ga ni bilo. In tu, mislim, naredimo logično napako: iz svojih očetov in njihovih primanjkljajev sklepamo, kakšen je nebeški Oče. Potem pa se mu – povsem logično – ne upamo zaupati. Pavel obrne smer sklepanja: priklanja se pred Očetom, »po katerem se imenuje vsakršno očetovstvo v nebesih in na zemlji« (Ef 3,14-15). Ne sklepamo torej od naših očetov na Boga; naši očetje so zgolj bolj ali manj uspešne ikone Očeta, nikoli pa niso izvirnik. Ko sem to misel prebral, mi je pomenila osvoboditev kar na dva načina: kot sin lahko svojemu očetu neham zameriti, da ni bil Bog – in kot oče lahko neham hliniti, da sem jaz Bog.
Tudi Lozano sam prizna, da se resnici o Očetu ni mogel zares približati, dokler ni svojemu očetu odpustil vsega, kar mu je – večinoma nezavedno – v življenju zameril.
Tudi sam tu ne pišem iz teorije. Moj oče je zame v marsičem dobra ikona Očeta. A tudi dobra ikona ni izvirnik: sam je odraščal brez svojega očeta, in česar človek ni prejel, tega ne more kar dati naprej. Šele odkar to razumem, se učim živeti z obojim – z globoko hvaležnostjo in odpuščanjem. O svoji zgodbi je oče na kakšnem seminarju že sam odkrito spregovoril; odpuščanje, o katerem piše Lozano, pa ostaja tudi moja domača naloga. Še zdaleč ne dokončno opravljena.
Oče, ki teče in nase prevzame našo sramoto
Vse leto smo se ogledovali v obeh sinovih. Zdaj je čas, da pogledamo tistega, zaradi katerega je Jezus to zgodbo sploh povedal. Prizor, kako oče steče sinu naproti, smo slišali že tolikokrat – tudi na teh straneh. A Kenneth Bailey, biblicist, ki je štirideset let živel in poučeval med kmeti Bližnjega vzhoda, opozarja na nekaj, kar zlahka spregledamo: bližnjevzhodni očak nikoli ne teče. Da bi tekel, bi moral privzdigniti dolgo haljo, razgaliti noge in se pred vso vasjo gibati kot otrok. S tem bi se javno popolnoma osramotil. Oče v priliki pa steče.
Bailey pove tudi, zakaj: če bi se sin, ki je družinsko premoženje zapravil med pogani, sam prikazal v vasi, bi lahko vaščani – po običaju, ki ga opisuje – pred njegovimi nogami razbili lonec in zavpili, da je odrezan od svojega ljudstva. Oče po njegovem branju teče zato, da prehiti vas: sramoto, ki bi morala pasti na sina, prevzame nase. Potem sina poljubi, še preden ta izgovori vnaprej pripravljeno izpoved svojih grehov. Stavka, naj ga oče vzame za enega od najemnikov, sin na koncu sploh ne izreče.
Oče, ki gre dvakrat ven – in prosi
In potem je tu podrobnost, ki jo prav tako spregledamo: oče gre ven še drugič. Zapusti lastno gostijo in stopi k starejšemu sinu, ki stoji zunaj in ga pred vsemi gosti žali. Po vseh pravilih časti bi ga moral pošteno okarati, ta oče pa ga prosi. V izvirniku evangelist Luka uporabi besedo παρεκάλει (Lk 15,28) – nedovršno glagolsko obliko, ki nakazuje vztrajanje: oče ga je pregovarjal in prosil, naj vstopi. In mu reče: »Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje« (Lk 15,31).
Oče, ki gre dvakrat ven. K enemu sinu teče, drugega prosi – za oba sinova pa tvega, da bo osramočen. Pri tem Očetu očitno ni razlike med sinom, ki je padel na dno v daljni deželi, in sinom, ki je padel na dno doma, sredi pridnosti.
Ko je Henri Nouwen leta 1986 v Ermitažu presedel več ur pred Rembrandtovo Vrnitvijo izgubljenega sina in o tem napisal knjigo Platno ljubezni, ki jo letos prebiramo, je opazil, da očetovi roki na sliki nista enaki: ena je moška in trda, druga nežna, skoraj materinska. Ena drži, druga boža. V njem vidi Očeta, ki se je skozi dolgo potrpljenje odpovedal vsakršnemu obvladovanju. Ta Oče ne nadzoruje in ne izsiljuje. Ta Oče nam prihaja nasproti. In kadar nočemo vstopiti, ne odneha – prosi naprej.
“Ati je dober pri starševstvu”
Prav v tednih, ko sem premišljeval o tem članku, je prijatelj v moški skupini povedal, da se je začel spraševati, kaj sploh pomeni biti oče. V odnosu do sina se najde kot starejši brat, kot prijatelj, morda mentor – za očeta pa mu, kot je rekel, preprosto zmanjka. Nihče od navzočih se temu ni smejal, ker smo vsi predobro vedeli, o čem govori. Drugi člani skupine, ki smo vsi že kar nekaj časa očetje, smo pogosto odlični vozniki, financerji, trenerji in organizatorji dejavnosti svojih otrok. Povemo jim, kaj so naredili prav in kaj narobe. Redko pa jim povemo, kdo so. Blagoslov pa je natanko to: beseda o tem, kdo si, še preden se s čimer koli dokažeš.
Kmalu zatem smo se v družini igrali družabno igro, pri kateri smo morali drug za drugega povedati, pri čem je dober. Naš osemletnik je zame rekel: »Ati je dober pri starševstvu.« V trenutku sem se zjokal. Verjetno zato, ker nisem zares verjel, da bi bilo kaj takega mogoče. Seveda to ne pomeni, da nisem kot oče že neštetokrat zgrešil – in da ne bom še kdaj. A tisti večer se je zgodilo nekaj nepričakovanega: blagoslovil me je moj otrok. Očitno je lakota po besedi, da si dober, zapisana globlje, kot sem mislil. Tudi v odraslem možu.
Pustimo se objeti – nehajmo čakati
Nouwen ob koncu svoje knjige pove, da za mlajšim in starejšim sinom v nas obstaja še en klic: da postanemo ta Oče, ki objema z moško in materinsko roko hkrati. In doda misel, ki jo razumem šele letos: dokler Oče vzbuja strah, dokler želi oče nadzorovati, obvladovati, »komandirati« ali pa je odsoten, je to nekdo, s komer se težko poistovetimo; je to nekdo, komur ne moremo zares zaupati.
Naš nebeški Oče, ki nam ga je prišel razodet Jezus, pa je drugačen. Njemu se zares lahko pustimo najti – in objeti. Nehajmo čakati, da bomo najprej urejeni po čisto vseh možnih »reglcih«, ki so nam jih v svoji nepopolnosti predpisali naši zemeljski očetje. Nebeški Oče nam je pripravljen steči naproti, ko smo še daleč.
Začnimo blagoslavljati na glas – tudi če nam je nerodno
In ko zares izkusimo, da smo blagoslovljeni, lahko začnemo blagoslavljati. Kar na glas. Povejmo otroku – tudi odraslemu – kaj vidimo v njem. Položimo mu roko na glavo in nad njim izrecimo Aronov blagoslov, besedo za besedo. Tudi zakonca – blagoslovita drug drugega. Voditeljski pari, blagoslavljajte pare, ki so vam zaupani: ne le z organizacijo srečanj, ampak z besedo, ki človeku pove, kdo je. Če vam je ob tem nerodno, nič hudega: meni je tudi. Pa vseeno začnimo.
Leto sinovstva, ki ga bomo sklenili z zadnjo številko revije, v kateri bomo spregovorili o naši identiteti ljubljenih Božjih otrok, ima tako en sam končni cilj: da postanemo boljše ikone Očetovega srca, ki je pripravljeno teči naproti – da blagoslov, ki smo ga prejeli, tudi sami dajemo naprej.
Foto: Gemini, arhiv s.Andreje Godnič (sestavljanka)
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Družina in Življenje.
