Očiščujoča kopel pozitivnih misli v pismih
Prihaja čas, ko smo si navadno pisali velikonočna voščila. Kako lepo bi bilo v obdobju samoizolacije, nekaj osebnega časa nameniti svojim najbližjim, četudi so daleč.
Avtor še ni vnesel svojega opisa.Ponosni smo, da je Vilma Siter prispeval kar 21 člankov.
Prihaja čas, ko smo si navadno pisali velikonočna voščila. Kako lepo bi bilo v obdobju samoizolacije, nekaj osebnega časa nameniti svojim najbližjim, četudi so daleč.
Nekdo je dejal: »Če znate skrbeti, znate tudi moliti!« Kako zamenjati skrb za mir, ki ga v tem času najbolj potrebujemo?
Naša ljubezen se ne sme utruditi, kot nas opominja Pavel v Pismu Korinčanom. To pa največkrat pomeni trdo delo. Tudi in predvsem takrat, ko se nam zdi, da se tako ali tako ne splača več.
Spominjam se, kako sva z možem še sredi noči hitela skozi Jeruzalemske ulice, ki so bile skoraj prazne in kar malo strašljive. Povabljena sva bila, da se pridruživa maši v zelo majhnem prostoru Jezusovega groba.
Kadar grem na sprehod, grem najraje v gozd. Prejšnji teden pa sem hodila po gozdu z zelo mešanimi občutki. Oglasila sem se namreč pri starših.
Ko sem se v mislih in tudi telesno pripravljala na peš romanje po naši lepi domovini, sem vedela, da telesno nisem dovolj dobro pripravljena, saj sva telesne aktivnosti dovolj dolgo oba zanemarjala.
Ne zavedamo se, koliko ran nosimo »v nahrbtniku« podzavestnega. Tudi na zavestni ravni večkrat raje spregledamo določene rane in bolečine, kot pa da bi se z njimi ukvarjali, jih predelovali in zdravili …
»Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se« (Flp 4,4). Kako? Zakaj? Danes naj se veselim, ob poplavi slabih novic in v stiski s časom? Zmeraj in danes?
Vsako leto znova me preseneti Jezusov rodovnik v Matejevem evangeliju, ki ga beremo na god Lazarja, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Dolgo mi rodovnik ni govoril. Najraje bi ga kar preskočila. Pred nekaj leti pa me je začel presenečati s svojo sporočilnostjo in mi odkrivati skrivnosti, ki so mi bile prej zakrite.