Sprehod po gozdu

Doma sem našla samo mamo in sva malo pokramljali. Ko sem že odhajala, pa le pravi, da je očka šel v gozd, da bi našel kakšno primerno palico za popravilo tople grede na vrtu, in da je že zelo dolgo, kar je šel. Zaskrbelo jo je, da se mu ni kaj zgodilo. Očka ima namreč 87 let. Pa sem se takoj javila, da grem za njim in malo pogledam po bližnjem gozdu, ki je blizu naše domače hiše. Tako sem hodila, ga klicala na glas, pa nič. Pravzaprav niti nisem bila zaskrbljena, razen redkih prebliskov. Imela sem občutek, da se bo vse dobro končalo. In res je bil očka prej doma kot jaz. V spominu pa mi je vendar ostal trenutni preblisk, ko sem hodila med drevesi in klicala očeta. Zdelo se mi je, da v prispodobi doživljam to, kar naj bi bilo naše poslanstvo v današnjem času: iskanje in klicanje tistih, ki so se izgubili v gozdu in goščavi vsakodnevnih obveznosti in so zgrešili pravo pot. To se jim je zgodilo še posebej zaradi tega, ker so danes žal tako pomešani osnovni pojmi o družini, o vlogi matere in žene, moža in očeta. V omenjenem preblisku sem zaznala tudi to, kako pomembno je, da se kot člani družin trudimo prepoznavati potrebe naših bližnjih.

Čuječnost pomeni doživljenjsko učenje

Spoznala sem, kako se moram kot žena venomer učiti, kako moram biti čuječa za potrebe mojega moža. Na to pomembno vlogo me je namreč s svojo skrbjo opozorila moja 84-letna mama. Budnost ali čuječnost je sicer opredeljena kot stanje pazljivosti in čuječnosti glede nevarnosti, ki nekomu pretijo. Hkrati se ta pojem nanaša tudi na hitro in učinkovito reševanje problemov, kar tudi pomeni biti zavestno pri stvari oziroma biti občutljiv in pozoren na dogajanje okrog nas.

Sv. Pavel nas opozarja, da smo: »… sinovi luči in sinovi dneva. Nismo sinovi noči in ne teme, zato nikar ne spimo kakor drugi, ampak bodimo budni in trezni …« (1 Tes 5,4–5). Na eni strani je torej luč, na drugi pa noč, zaspanost, stanje, ko ne moremo prepoznati nevarnosti. Ali povedano drugače: stanje prepuščanja toku družbe. Žene in mame smo še posebej vabljene k učenju tega, kaj za nas pomeni stanje budnosti in čuječnosti. Da, k čuječnosti smo poklicane kljub utrujenosti. Vedno znova je pred nami izbira: bomo izbrale čuječnost, ki lahko obvaruje našo družino pred propadom, ali pa bomo izbrale zaspanost oziroma bomo podlegle toku dogajanja v družbi. Vemo pa, da tok dogajanja nikakor ni naklonjen gradnji odnosov.

Mlade žene se pogosto pritožujejo, češ da jih prej ni nihče opozoril, da ne bodo, ko bodo poročene, vzgajale le svojih otrok, pač pa tudi svojega moža. Marsikatera žena je namreč prepričana, da bi njen mož, če ga ne bi pravočasno opozorila in mu nogavice zložila v točno določen predal, v službo odkorakal brez njih ali bi pozabil otroke v vrtcu … Zato se rado zgodi, da mnoge žene marsikdaj prepozno spoznajo svojo napako, ki je v tem, da s svojim možem zares

ravnajo tako kot s svojim otrokom. Mož, ki ga žena venomer nadzira in opominja, se pač ne počuti spoštovanega in motiviranega, da bi se za nekatere stvari sam učil postajati vedno bolj odgovoren.

Zabrisana vloga žene

Naša družba nujno potrebuje prave nasvete in nauke o tem, kako biti prava in dobra mama, pa tudi kako biti takšna žena, ob kateri se bo njen mož počutil potrebnega in potrjenega in bo jasno prepoznal in z veseljem uresničeval svojo  vlogo – poslanstvo moža in očeta. Zato naj še enkrat poudarim, da se ob ženi, ki misli, da mora imeti ves čas vse pod nadzorom, mož ne more izoblikovati v pokončnega in zdravega moškega. Mogoče bi bilo zanj celo dobro, da bi kdaj v službo šel brez nogavic … Čuječnost ženinega poslanstva je torej v tem, da je žena povabljena, da se vedno znova sprašuje, kaj pomeni biti prava pomočnica svojemu možu. Pri tem je dobro, da se žene zavedajo, da biti prava pomočnica možu ne pomeni biti njegova služkinja, ki teka po hiši in za njim venomer pospravlja stvari, ki jih je tu in tam odvrgel; tudi ne pomeni, da mora biti njegova tajnica, ki zanj načrtuje vsak njegov prosti čas, še najmanj pa njegova mama, ki ga kot malega fantiča venomer opozarja in opominja, kaj mora še storiti, kaj še ni … Biti prava moževa pomočnica je namreč nekaj neizmerno večjega. Prava moževa pomočnica v njem vidi potencial in ne le napake. Potencial pa je nekaj, kar obeta, nekaj, kar se še gradi in nastaja. Mož se namreč ne rodi, ampak se naredi. In kdo ga naredi? Njegova žena in ne njegova mama. Kako ga žena »naredi«?

Tako, da se ga nauči na primeren način spodbujati in ga večkrat (7- krat na dan) pohvaliti. Predvsem pa se moramo me, žene, nenehno učiti (proces, ki traja celo življenje), da moža ne bomo »naredile« z grajo, opominjanjem in nerganjem.

Čuječa žena zgodaj prepozna, da v njunem odnosu nekaj ni v redu, da ne gre v pravo smer, da se je v njun odnos prikradla odtujenost, ki se kaže v tem, da nimata več časa drug za drugega, da nista več pozorna, občutljiva in rahločutna drug do drugega. Hkrati se čuječa žena zaveda, da je sporazumevanje med njima ključnega pomena za njun odnos in za njuno družino, da se morata oba nenehno učiti prav pogovarjati, kar pomeni pozorno poslušati in jasno govoriti. Redko se zgodi, da kdo sam, brez pomoči izkušenih in modrih, pride do spoznanj o tem, kaj je prava čuječnost. Prav zato je za mnoge zakonce vključenost v zakonsko skupino prava rešitev in prava pot. Ko se srečujem z mladimi mamicami, imam večkrat občutek, da jih nihče ni zares pripravil na vlogo moževe pomočnice. Priznam, da se takrat, ko sva se midva poročila, tudi meni o tem ni sanjalo. Vsega sem se morala učiti spotoma. Torej je tudi to možen način učenja, ki je lahko zanimiv, interaktiven, vendar pa od nas, žena, zahteva odločitev in predanost. Biti primerna moževa pomočnica je zelo odgovorna naloga, saj bi lahko on, brez te pomoči, zašel s prave poti, se izgubil in nikoli ne bi postal to, za kar je bil ustvarjen in poklican. Kako vzvišeno poslanstvo in kako vredno naših naporov! Kljub naši pogosti utrujenosti se splača potruditi, saj se le tako rojevajo steze, po katerih bomo lahko hodili z roko v roki tudi v starosti in se bodo naši vnuki lahko veselili dedkov in babic, ki se še vedno držijo za roko.