Od prijateljice sem prejela posebno sms sporočilo: »Družina je edini pravi bančni račun. Nikoli mu ne ustvarjaj dolgov. Vsak dan dodajaj čustva, nežnost, zvestobo in žrtev. Obresti so čudežne« (B. Ferrero).
Nagovarja me tudi misel iz Pisma apostola Pavla Titu, kjer Pavel opominja starejše žene, naj učijo mlade žene, kako naj ljubijo svoje može. Učijo mlade žene? Česa? Ali se torej ljubezni lahko naučimo? Mar ni to nekaj, kar čutiš, kar pride samo od sebe? Mar ni to nekaj, kar imaš ali pa nimaš?
Dobro se spominjam, kako kot mlada žena mnogih stvari o ljubezni nisem vedela
Vem pa, da tudi nisem bila pripravljena poslušati in se od drugih poučiti. Vidim, da se glede tega ni nič spremenilo, saj mnoge mlade žene še danes mislijo, da vse vedo in da so starejše žene manj pametne kot one.
Vedno bolj se zavedam, da se je v življenju marsičesa potrebno zares dobesedno naučiti – predvsem glede naših medsebojnih odnosov – pri tem pa največkrat ne gre za to, kaj bi mi radi storili. Kako pomembno je, da naša ljubezen postaja krepost! To pa pomeni: narediti nekaj, kar vem, da je dobro za naju oziroma za najino družino, pa čeprav je še tako težko in od mene terja velike odpovedi.
Prav zato sem tudi vedno bolj prepričana, da je zakon zares najboljše okolje, kjer se učimo soočati se s svojo lastno sebičnostjo. In če smo modri, smo se pripravljeni spopasti tudi z lastno sebičnostjo in ne le s sebičnostjo svojega sozakonca, kar je sicer bolj človeško in naravno in za to ni potreben dodaten napor.
Zakon je najboljša pot oblikovanja in gradnje značaja
Tako osebnega kot tudi značaja sozakonca. Postaja mi vedno bolj jasno, kako pomembno je, da se žene učimo govoriti o svojih potrebah jasno, na prijazen in nežen način.
Možu pomagati oblikovati in graditi njegov značaj in osebnost je namreč zelo zahteven in celo življenje trajajoč projekt. Možje se namreč ne rodijo, tudi poročijo ne, pač pa »se naredijo«. In pri tem imamo žene največji delež. Nam, ženam, bi bilo največkrat lažje ob možu kar (po)trpeti in o najinih problemih občasno potožiti prijateljici ali pa Bogu, kot pa se truditi z njim.
Mislimo si namreč: ‘Saj z njim je nemogoče. On me sploh ne razume in ne spoštuje!’ Mogoče bi na tak način vsaj na videz postajale “bolj svete”, vendar pa bi to hkrati pomenilo, da smo pozabile na našo poklicanost, ki je v tem, da nas je Bog v to skupnost (zakon) povabil in dodelil kot pomočnice, da bi po nas gradil značaj moža.
Pa še obema bi bilo lepše, če bi bile uspešne
Naša ljubezen se ne sme utruditi, kot nas opominja Pavel v Pismu Korinčanom. To pa največkrat pomeni trdo delo. Tudi in predvsem takrat, ko se nam zdi, da se tako ali tako ne splača več.
Kako hitro delamo žene dolgove na bančnem računu naših medsebojnih odnosov! Vsaka lahko zase premisli, kako je v njenem primeru – v njenem odnosu. Sama vem, da sem preveč časa porabila za učenje določenih veščin, in spoznavam, da nisem bila prav dobra učenka. Vesela sem, ko vidim, da so mnoge mlajše žene bolj uspešne študentke svojih mož in njihovih potreb, kot sem bila sama v njihovih letih.
Verjamem, da vsaka žena, ki se zares trudi, da bi z vsem srcem spoznavala potrebe svojega moža in mu prišla nasproti z nasmehom, občudovanjem, popolno pripadnostjo in predanostjo, izpolnjuje poslanstvo, ki nam ga je določil Stvarnik. On namreč dobro ve, da žene to potrebujemo za svojo lastno izpolnitev in srečo.
Družba, v kateri danes živimo, poveličuje sebičnost, vendar pa statistika in število razbitih družin, kjer vsak postavlja svoje potrebe pred potrebe svojih najbližjih, kaže, da takšen način ne pripelje do izpolnitve človeka in nikakor ne do sreče posameznika niti družin. Ravno nasprotno.
Prepričana sem, da nam, ženam, lahko veliko pomaga že samo to, da sprejmemo dejstvo, da nam je Bog zaupal aktiven delež pri oblikovanju značaja naših mož. Prej ko se naučimo to delati na ljubeč način, bolj uspešne bomo pri povečanju donosov na najinem in našem družinskem »bančnem računu«.
Foto: Unsplash
Prispevek je bil prvotno objavljen v reviji Družina in Življenje, junij 2011