Vsako leto v decemberskih dneh prebiramo med drugim tudi Jezusov rodovnik. V tem rodovniku, ki se pomika od enega do drugega imena z vso natančnostjo in ne izpusti še tako velikega grešnika, je skrita vesela novica, torej evangelij.
Tudi rodovi iz katerih prihajamo mi, so različni, vsak, res čisto vsak pa je zaznamovan z grehom. Ni rodu na tem svetu, ki ne bi vključeval grešnih ljudi.
In trenutno sva na koncu svojega rodu ti in jaz. Tudi od naju je odvisno, kaj bo šlo naprej v naslednji rod, odvisno je od moje osebne predanosti Bogu, lahko pa imamo preko molitve vpliv celo na rodove, ki so živeli pred nami. Torej danes sva na vrsti jaz in ti, ki bova vplivala na večnost mnogih.
Pa naj povem, kaj me vsako leto najbolj pretrese v Jezusovem rodovniku. To, da se rodovnik zaključi z Jožefom, za katerega bi lahko rekli, da ni imel nič pri krvi samega Jezusa. Pripoveduje mi o tem, da je Bog Oče Jožefu podelil poslanstvo pravega očetovstva, nikakor ne le očimstva. Vpel ga je v rodovnik, kot bi bil Jezus njegov pravi sin. Verjamem, da z namenom.
On, Oče vseh ljudi, je vedel, da vsak otrok v svojem življenju nujno potrebuje očeta. Očeta, ki ga bo pestoval v svojem naročju, ga vodil skozi mladost za roko in mu privzgojil vse tiste navade, ki mu bodo v življenju omogočile uresničiti življensko poslanstvo.
Jezus pa je prišel na svet z največjim poslanstvom, da odreši vsakega človeka, vse nas, vsak naš rod. Zato je bilo tako pomembno, da je imel pravega očeta.
Kaj pa potem otroci, ki niso imeli pravega očeta?
Tisti, ki ga še videli niso, ali otroci katerih očetje niso znali opravitii svoje vloge tako, kot bi jo morali?Tudi naša družina je zaznamovana s primankljajem očeta in se vleče že v tretjo generacijo. Verjetno me prav zato tako močno nagovarja lik Sv. Jožefa in njegova vloga pravega očeta. On je v svojih rokah držal Jezusa kot otroka, on ga ljubkoval, ga tolažil in bodril.
V tistih občutljivih letih, ko so odraščali najini otroci, nisem znala biti ustrezna pomočnica svojemu možu, ki je prav tako rasel brez očeta, pri katerem naj bi se naučil, kako biti dober oče svojim otrokom. Nisem mu znala in zmogla pomagati na ustrezen način. Večkrat sem mu jemala avtoriteto in sama prevzemala funkcije, ki jim tudi sama nisem bila kos. Ko gledam vse te napake za nazaj, se za marsikaj kesam in molim, da bi mu vsaj zdaj znala biti primerna pomočnica.
Najini otroci so kljub temu zrasli v plemenite in odgovorne ljudji, res pa je, da morajo zaradi najinih napak vlagati veliko več truda v svoje očetovstvo in materinstvo, kot bi bilo potrebno, če ne bi bila vloga očeta in primankljaj očeta tista rana, ki je lastna naši družini.
Zato vedno znova kličem na pomoč svetega Jožefa
Da bi on prišel na pomoč mnogim mladim staršem in bi jim od zgoraj pomagal živeti pravo očetovstvo. Verjamem, da mu Bog Oče še vedno prepušča to pomembno vlogo, da drži v svojih rokah vsakega otroka, ki ni imel očeta, ali ni bil deležen take očetovske figure, kot bi jo moral.
V teh dneh, ko je papež Frančišek prihajajoče leto razglasil za leto Sv. Jožefa, me je preletela še naslednja misel. V varnem Jožefovem objemu se je Jezus učil držati in objemati izgubljeno ovco. Prav zaradi vloge Jožefa kot pravega očeta zdaj v svojem naročju nosi in trepeta za vsako dušo, za katero je prišel na ta svet, da bi jo odrešil.
Da bi vsi izkusili ta ljubeči in odrešujoči Jezusov objem, ki naj nas napolni z močnim zavedanjem, da smo ljubljeni.
