Navdih za članek smo našli v glasbenem projektu Zdravniške zbornice Slovenije z naslovom Vse se da.
Novo jutro, nov dan, novo upanje…, nova Božja beseda (Mr 4, 35-41), ki me znova vabi, varuje, vodi in poučuje.
Ko prebiram današnji evangelij, ga načrtno berem, kot da ga berem prvič. Začudim se, kako je sploh mogoče, da so Jezusa njegovi najbližji obtožili malomarnosti!!! Kar težko verjamem, da se je to lahko zgodilo in ob tem nehote pomislim na našo politično sceno.
Bili so sredi viharja, Jezus pa je mirno spal na krmi. Sama se sprašujem, kako je lahko spal sredi tako težke situacije. Najbolj samoumevna razlaga je, da je bil zelo utrujen! Spal je, ker je nujno potreboval počitek in okrepčilni spanec, da bo zmogel naprej.
Malo pred tem je ves dan poučeval, ozdravljal bolnike, izganjal demone, nazadnje pa je moral še odpustiti še množice. Predstavljam si, da je lahko za nekoga, ki je že zelo utrujen, tudi to naporno.
Je torej naredil kaj narobe? Je kaj zagrešil? Kako je mogoče, da so ga učenci obtožili, da so mu upali povedati svoja najgloblja občutja? Na misel mi pride, da so imeli med seboj zelo sproščen odnos in so vedeli, da jih zaradi tega ne bo zavrnil.
»Ti ni mar?«, so mu očitajoče rekli.
Jezusu, ki je zapustil nebesa in postal človek, da bi človeka odrešil, njemu, ki je samega sebe daroval do zadnje kaplje krvi. Kako jim je kaj takega sploh padlo na pamet?
Vem, bilo jih je strah.
Ko je človeka strah in se zave, da nekaj bistvenega izgublja (včasih je to dobro ime, spoštovanje, ljubezen …), lahko odreagira napadalno in obtožujoče. Takšni smo pač ljudje. Jezus to ve, saj nas dobro pozna. Njega obtožbe ne ustavijo. On naredi to, kar je v danem trenutku najbolj prav in potrebno. Odgovorno naredi to, kar mora narediti, to, kar lahko naredi samo On in nihče drug.
Stvarnik vsega stvarstva lahko zapreti vetru in veter utihne, valovi se umirijo. Tega ne zmore storiti nihče drug.
V življenju je veliko stvari, ki jih mora in zmore narediti le mož in oče, stvari, ki jih mora in zmore narediti le žena in mati, stvari, ki jih morajo in zmorejo narediti le zdravstveni delavci, stvari, ki jih morajo in zmorejo narediti le politiki, stvari, ki jih morajo in zmorejo narediti le duhovniki, stvari, ki jih moramo in zmoremo narediti le laiki …
Vsak mora odgovorno opraviti svoje poslanstvo in svojo nalogo. Če prav so mnogi utrujeni do skrajnosti, se mnogi zavedajo, da tega, kar je njihova dolžnost in odgovornost, namesto njih ne more narediti nihče drug. In v tem vidim Božjo voljo, ki se največkrat skriva v majhnih stvareh, ki jih moramo v danem trenutku storiti.
Ko se je vihar polegel in je nastala tišina, je Jezus svojim učencem jasno povedal svoje mnenje. Povedal jim je, da so strahopetni, da nimajo vere, in da še vedno ne razumejo bistva. Verjamem, da so se nad tem, kar so videli in slišali, globoko zamislili.
»Kdo neki je ta?«
Ta je tisti, ki sredi viharja mirno spi na krmi čolna. Spi, ker zaupa v Očeta. Spi, ker Očeta pozna, in ve, da je njegov Oče vreden zaupanja. Spi, ker ve, da Oče ves svet nosi v svojih rokah – tudi sredi viharja.
Danes smo vsi mi »sredi viharja«
Za vse nas je izjemnega pomena, da se učimo od Jezusa, da se učimo zaupati Očetu, da vsak prepozna svoje poslanstvo in svojo odgovornost, da vsak živi svojo vero in zaupa, da se da! Kdor pa zaupa, ve, da se da … Ve, da se, tudi če je zelo utrujen, med spanjem moči obnovijo, ve, da je vsako jutro nova priložnost, nov začetek in novo upanje.
Kdor zaupa, ve, da ima vsak nežni dotik svoj smisel – tak je namreč ljubeči dotik, s katerim se zdravstveni delavec dotika bolnega in umirajočega na Covid oddelku. Sama sem prepričana, da so vsi ljubeči dotiki zapisani v nebesih, zapisani pa so tudi v hvaležnih očeh tistih, ki so jih deležni.
Prizadevajmo si torej, da bomo tako živeli, da nam bodo lahko na nagrobni kamen napisali: »Veroval je v Ljubezen!«. Te besede je dala ovdovela prijateljica vklesati na nagrobni spomenik svojemu možu. On je namreč Ljubezen vklesal v svoje življenje. In to je vredno posnemanja.
Hvaležna sem vsem, ki ste pripravljeni služiti drug drugemu z Ljubeznijo, prinašati svetel žarek novega upanja in sredi viharja razglašati veselo novico: »DA SE DA, VSE SE DA…!«