Z molitvijo pletemo Božje kraljestvo na zemlji

,

Hodim po gozdu in molim rožni venec. Obenem pa občudujem prebujanje listov na grmičkih in drevesih, poslušam ubrano žgolenje ptic, uživam v tem, da sploh lahko hodim. Počasi, previdno in molim. Spotoma molim. Iz srca mi vre zahvala dobremu Bogu, ker mi narava sama sporoča, da Bog ni pozabil na nas.

Ko sva pred leti z nekaterimi med vami hodila po Sloveniji, nismo samo hodili, pač pa smo prepletali Slovenijo z molitvijo, in tako povezovali naše domove in družine ter gradili in pletli »zaščitno mrežo« pred zlom.

Danes nam je skupno, da vsak na svojem domu upoštevamo odredbe, ki so potrebne, modre in nujne in lahko vodijo v manj črn scenarij. V teh dneh zgolj mreža ne bo zadostna. Treba bo toliko več molitve, ki bo pomenila nekakšen »neprepusten svod«.

Verjamem, da imamo kristjani posebno vlogo v tem času pandemije

Je greh pomisliti na to, da je vse to prišlo kot rešitev, kot »še ena priložnost«, še en »popravni izpit«?

Spominjam se enega prvih seminarjev, ki sva ga z možem vodila za zakonce iz župnije Ljubljana – Moste. Bili smo na Glavotoku na Krku v manjšem samostanu, ki je svoje prazne sobe ponujal družinam za duhovne vaje.

Že takrat me je prešinila misel, češ, kakšni so časi, ko se sedaj, mi zakonci – družinski možje in žene, zbiramo po samostanih. Vsi ti samostani so bili v preteklosti zgrajeni zaradi konkretnih potreb. Takih, ki so se nekoč odločali za samostansko in molitveno življenje, je bilo nekoč v Evropi toliko, da so morali  graditi velike samostane. Danes mnogi starodavni samostani propadajo, mnogi so bili prodani in preurejeni za druge potrebe.

Zame pomemben vidik te zgodbe je v tem, da je jasno, da je danes manj molitve kot nekoč. Moški in ženski kontemplativni redovi so nekoč v omenjenih samostanih redno in konkretno molili. Imeli so točno določene ure za molitev in to se je dogajalo na mnogih krajih.

Lahko rečemo, da so vsi skupaj nekako »zapolnili 24 ur dneva« z molitvijo in je ta molitev pomenila »zaščito« za določeno regijo. Bili so velik blagoslov in so še zdaj, le da jih je danes veliko manj.

Tudi po naših družinah se je v preteklosti veliko več molilo

Prav tako ob različih urah. Zvonjenje angelovega čaščenja nas še danes trikrat na dan spominja, da ni vse samo po sebi umevno, da je Bog nad nami, da je on vse to okolje za nas ustvaril in se mu je za vse to vredno zahvaliti.

S tem, ko smo dovolili, da je v mnogih družinah molitev skoraj zamrla, da v večini primerov ni več molitve rožnega venca, ali pa drugih molitev, ki so nekoč družine povezovale, smo ustvarili pogoje za več zla, ki se je lahko na ta način »nemoteno« razbohotilo nad nami in nas oropalo mnogih blagoslovov.

Svet se vsak dan hitreje vrti, časa za normalno družinsko življenje in medsebojne odnose, sploh pa časa za molitev je vedno manj, in vsi mi smo že dolgo slutili, da se iz tega ne bo rodilo nič dobrega.

In se je res zgodilo. Nepredstavljivo. Koronavirus.

Svet se je naenkrat zaustavil. Zgodilo se je prav to, kar se je do pred kratkim zdelo nemogoče. In mi smo temu priče. Mi to sedaj izkušamo.

Vendar pa nismo prišli le do »rezervnega časa« (dodatnih 24 ur), pač pa smo obenem tudi ogroženi, da nas paralizira strah pred prihodnostjo.

Strah pa ne zablokira le normalnega razmišljanja, pač pa tudi imunski sistem. Tega si ne smemo privoščiti. Olajševalna okoliščina je, da moremo na vsako stvar vedno pogledati vsaj iz dveh plati.

Navdaja me optimizem, da nam je s to situacijo vsem podarjena še ena priložnost

Zavedam se, pa mislim, da nisem edina, da so v zadnjih desetletjih mnogi med nami izgubili ne le navado molitve, pač pa tudi osebno zaupanje v molitev. Med našimi otroki je veliko takih, ki so izgubili tudi svojo vero. In to ne brez razloga.

Naš sodelavec Aleš Čerin je moškim, ki so mu zaupali, da nimajo več vere, da jim ni več do molitve, še manj do sv. maše, modro svetoval:

»Če nimaš vere, delaj nekaj časa tako, kot da jo imaš. Hodi k maši, kot da imaš vero, živi po zapovedih, kot da verjameš vanje in prosi Boga, da ti v tem času vrne vero«.

Mislim, da je s tem nasvetom mnogim pomagal spet najti vero. Tokrat pa jim/nam k maši ni treba, oziroma je celo prepovedano. Zdaj še greha nimamo, če ne gremo k maši. Pravzaprav bi ga imeli, če bi šli.

Zanimivo je, da se sredi krize vedno pokaže drugačna pot, o kateri pred njo niti sanjali nismo. Vsakdo med nami je lahko vsak dan doma na kavču na poseben način pri sveti maši.

Bogu sem neizmerno hvaležna za duhovnike, ki nam to v tem težkih časih omogočajo. Seveda pa je pomembno, za kaj se sama odločim v svojem srcu.

Vemo, da se nahajamo v času, ko je prav, da se povežemo in vsi molimo

Tisti, ki verujemo in menimo, da »znamo« moliti, tisti, ki verujejo malo manj in mislijo, da več ne znajo moliti, in pa tudi tisti, ki sploh ne verujejo, pa imajo v teh dneh priložnost »misliti pozitivno«, saj tudi oni vedo, da molitev nikomur ne more škoditi.

V tem času ni pomembna le higiena rok in kašlja, pač pa še posebej higiena misli in srca.

Glede na splošno stanje molitve v današnjem času, in glede na izzive in potrebe, s katerimi se srečujemo, sem prepričana, da smo na poseben način poklicani laiki, da »zapolnimo« izpreznjena mesta tistih, ki so nekoč molili po samostanih, in tistih, ki so se oddaljili od molitve in od vere.

Povabljeni smo, da ta izpraznjena mesta zapolnimo vsak s svojo iskreno in srčno molitvijo. In verjamem, da nas bo Bog, ki je dobrotljiv, usmijeni in ljubeči Oče, ki je še vedno Ljubezen sama, uslišal.

Kako – konkretno?

Pa si oglejmo nekaj primerov molitve, ki je pisana nam, zakoncem, staršem in vsem, ki živimo v tem svetu, na kožo. Tako kot je bilo nekoč v samostanih, ko so imeli molitvene ure (podnevi in ponoči), bo tudi nam v veliko pomoč, če bo naš dan, čeprav smo sedaj cele dneve doma, strukturiran.

Kako pomembno za nas starše je, da svoje otroke navadimo, da zjutraj predajo svoja življenja in svojo varnost v roke Boga in njegovih pomočnikov.

V ta namen lahko zmolimo jutranjo molitev (tako smo bili mi navajeni, ko smo bili otroci): Sveti angel, O Gospa moja,  Tebe ljubim Stvarnik moj

Te molitve niso le besede, pač pa je za njimi vsebina. Četudi si mi, ki smo starejši, težko predstavljamo in težko verujemo, da je angel varuh res vedno ob nas, moramo vedeti, da si otroci to veliko lažje predstavljajo.

In če bodo to zavedanje gojili sedaj v času otroštva, jim bo morda prav to pomagalo kasneje, saj ne vemo, kaj vse jih čaka v življenju.

Prav tako pomembna je molitev pred jedjo in po jedi. S tako molitvijo izražamo Bogu zahvalo za vse prejete darove, in tako pri sebi kot tudi pri otrocih prebujamo zavest, da ni nič samoumevno. Na ta način ohranjamo hvaležnost, ki jo prenašamo tudi na otroke.

O pomenu večerne molitve oziroma večernih obredov sploh ne bi izgubljala besed, saj v teh dneh, ko ste vsi več skupaj kot kdajkoli prej, to dobro veste. Še posebej je to res pomembno pred spanjem (tako otrok kot tudi nas odraslih). Za vse tiste, ki morate biti v službah, pa obljubim, da bomo molili mi.

Sveti Pavel nam priporoča, naj vse svoje skrbi in vse svoje želje neprenehoma izročamo Bogu

Kako? Saj to je vendar nemogoče, bo kdo rekel. Res je, tak način molitve ne pride kar sam od sebe. Zanj se moramo odločiti. Je pa prav taka »nenehna molitev« najbolj učinkovita zamenjava za srbi, ki nas hočejo v tem času zasipati.

Gre namreč za to, da takoj, ko zaznam skrb (četudi je skrb nenehno prisotna), jo ozavestim, jo v mislih »vzamem v roke« (skrb vzamem v roke) in jo izročim Jezusu.

In verjemite, Jezus to naše dejanje vzame zares, vzame skrb iz naših rok, se zahvali Očetu in jo spremeni v mir.

In to je tista zamenjava – zamenjam skrb za mir –, ki jo v tem času najbolj potrebujemo. Nekdo je dejal: »Če znate skrbeti, znate tudi moliti!«

Pri tem gre za tisto notranjo molitev – molitev brez obrazcev – molitev srca. Na nas pa je, da se zanjo odločimo. In seveda je pri tem svobodna odločitev še vedno ključnega pomena. In vse to se lahko zgodi tudi ko smo doma, tudi ko smo v samoizolaciji in smo zase in za druge odgovorni – ostajamo doma.

Zlate niti z nebesi

Tisti, ki imajo še majhne otroke, in vsi, ki smo jih nekoč imeli, vemo na primer, kaj pomeni vstajanje ponoči, ko se zaradi tega ali onega zbujajo naši otroci. Pravzaprav nam je zaradi teh in podobnih okoliščin tak način molitve pisan na kožo in ne zahteva dodatnega časa.

Takih priložnosti za molitev, ki ne zahtevajo dodatnega časa, imamo mi očetje in matere, stari starši in tete in strici še veliko:

  • Vsak sprehod lahko spremenimo v molitveni sprehod
  • V vsakem trenutku (še posebej v času stiske in dvoma) lahko v mislih izgovarjamo vzklike: »Jezus vate zaupam!«
  • Ko sortiramo perilo in klečimo pred pralnim strojem, molimo za vse, za katere v stroj dajemo perilo.
  • Ko pomivamo posodo in gledamo skozi okno, se v mislih zahvaljujemo za vse, ki bodo kosilo jedli.
  • Ko likam, se zahvaljujem za moža in za vse, ki so mi podarjeni.
  • Ko moram ponoči podojiti otroka, Bogu podarim svojo žrtev in se mu zahvalim, da ne morem spati.
  • Ko morava kot starša bedeti ob bolnem otroku in ga nositi, se, namesto da se pritožujeva nad situacijo, odločiva za zahvalo. In taka zahvala je zahvalna daritev, ki ima še večjo vrednost v Božjih očeh.
  • Kadar mi gre otrok zaradi svoje trme in neubogljivosti na živce, izrečem hipno molitev: »Gospod, pomagaj mi! Povej mi, kaj moram sedaj storiti«

Lahko bi še dolgo naštevala, vendar bom raje prepustila seznam vam, da ga boste vi sami dopolnjevali in ga pripenjali v večnost, saj je večnost naša svetla in čudovita resničnost, ki se je ne smemo bati.

Verjamem in molim, da so bile in bodo naštete oblike molitve in tudi tiste, ki jih nisem omenila, zlate niti, ki nas že zdaj povezujejo z nebesi in se že zdaj izpolnjuje to, kar molimo v Očenašu: »Pridi k nam Božje kraljestvo!«

Foto: Unsplash, Pixabay

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.