Očiščujoča kopel pozitivnih misli v pismih

Kako lepo bi bilo v obdobju samoizolacije, nekaj osebnega časa nameniti svojim najbližjim, četudi so daleč.

In ker prihaja čas, ko smo si navadno pisali velikonočna voščila, bi si mogoče lahko podarili poseben čas preko pisanja pisem. Še bolje, seveda, poslanih po e-pošti, saj verjamem, da so poštarji tudi ena od zelo obremenjenih kategorij ljudi.

Res smo lahko hvaležni, da se nam dogaja ta karantena prav v času, ko imamo skoraj v vsakem domu internet.

Pisma osebnih zahval

V mislih nimam le pisanje kakršnihkoli pisem, pač pa pisma osebnih zahval. Verjamem, da bi s tem mnogim lahko pomagali bolj kvalitetno preživeti ta čas.

Pisma bi namenili izrecno našim najbližjim, ki bi jim na ta način sporočili, kako veliko nam pomenijo in kako smo hvaležni zato, da jih imamo v svojem življenju.

Vsak od nas pa seveda doživlja v svojem življenju razne situacije. Med nami se plete tudi veliko takšnih zgodb, ki niso vedno lepe, mnoge so boleče, mnoge težke zgodbe se vlečejo že leta in leta, mnoge se celo prenašajo iz roda v rod.

Hitro se nam zgodi, da se s svojimi bližnjimi kdaj ne strinjamo. Vem tudi, da je v našem narodu mnogo raztrganih sorodstvenih vezi, mnogo obtožb, zamer in bolečin, ki niso bile predelane in se o njih nismo nikoli pogovorili.

Seveda bi bil odkrit pogovor o tem najboljša izbira, vendar čas izolacije temu ni naklonjen. Vseeno pa se ne smemo prepustiti miselnosti, da se ne da nič narediti. Nasprotno lahko ta čas vzamemo za priložnost, da prav zdaj nekaj naredimo.

S tem razmišljanjem bi rada povabila mnoge, da mi pomagate priti do čimveč idej, kako zdraviti rane, ki smo si jih zadali v našem sobivanju in prinesti ozdravljenje tudi v naše duše in duha.

Nada Žgur nam je že pred leti pripravila čudovito pesem »Ozdravi naš narod«, ki je v teh dneh še posebej aktualna.

Ljubi, ne čakaj, da ljubljen boš sam …

Ena od mojih idej je sledeča. V mislih se ustavimo ob tistih, ki bi jim še posebej radi sporočili, koliko nam pomenijo. Zamislimo si lahko, (Bogu hvala za domišljijo), kaj bi si sami najbolj želeli slišati od te in te osebe in si predstavljajmo konkretno, kaj bi nam največ pomenilo, če bi nam določena oseba napisala.

Prepričana sem namreč, da si vsak od nas še vedno najbolj želi doživeti sprejetost, odpuščanje, izraze pripadnosti in dobronamernosti.

In ko si bomo za kar nekaj časa privoščili očiščujočo kopel pozitivnih mislih, (še posebej, če je to od osebe, ki me je prizadela,) bomo morda lahko nekaj lepega zapisali tudi njej. Da jo imamo radi, čeprav ji tega že dolgo nismo izrazili ali pa celo občutili.

Predvelikonočno čiščenje

Gre torej za akcijo, gre za odločitev! Gre za predvelikonočno čiščenje. Ravnajmo ne po občutkih, pač pa po premisleku, kako bi drugemu, prejemniku, polepšali dan, prispevali k boljšim odnosom in mogoče zazidali vsaj kakšno razpoko v naših odnosih.

Če se nam zdi, da tega ne zmoremo, potem predlagam, da ta »ne zmorem!« prepakiramo v paket Prošnje in ta naj se glasi nekako takole:

»Jezus, ti imaš v sebi neskončno Ljubezen, Usmiljenje, Odpuščanje. Prosim Te, da Ti s svojo ljubeznijo, odpuščanjem in usmiljenjem zapolniš to razpoko med nama.« In v veri še rečemo: »Hvala Ti, ker vem, da boš to storil namesto mene. Blagoslovi to in to osebo, meni pa nakloni notranji mir. Amen.«

Verjamem, da bi mnoga taka pisma v naši deželi naredila čudežno preobrazbo v medsebojnih odnosih, veliko težkih kamnov bi popadalo iz mnogih src in te bi kasneje lahko uporabili za gradno drugačnih odnosov, kot smo jih gradili do sedaj.

Bo ostala ta ideja le kot pobožna želja? Odvisno je od mene in od tebe!

Foto: Unsplash