Avtor še ni vnesel svojega opisa.Ponosni smo, da je Vilma Siter prispeval kar 21 člankov.
Prazno je, saj še vedno ne grem k sveti maši. Počutim se, kot bi me nekdo odložil in pozabil v tej hiši. Moram res imeti težave še s pooperativno rano, ki je začela »puščati«? Povej, mi Gospod, še potrebuješ moje noge ali je dovolj mlajših? Danes lahko torej slavim in častim to majhno Detece doma, v jaslicah. Prosim Te, odpiraj mi nove širine in globine, tiste, zaradi katerih si Ti prišel na ta svet …
Ko sem v puščavskem razpoloženju, ugotovim, kako pomembna je redna molitev in redno branje in premišljevanje Božje besede, pa če mi to paše ali ne. Kot bi imela neko »brajdo« (oporo), ki obstane tudi v suhoti, celo v puščavi. Pomaga mi, da se nanjo osebno oprem, ko mi je težko, obenem pa vem, da so od te moje »brajde« odvisni tudi drugi, za katere molim …
Kljub novi toplotni črpalki se v naši hiši včasih ohladi. Zdi se, kot da temperatura pade kar za nekaj stopinj. Pa ne pade temperatura v hiši, pač pa se ohladitev zgodi »med nama« – zaradi najinih odtujenih odnosov. Je za to kriv Covid, ki sem ga staknila na prvem pregledu po operaciji? Pozna se, ker med nama ni rednih objemov in poljubov …
Spomladi smo imeli na Rogli zadnji nadaljevalni seminar z naslovom Ustvarjeni za nekaj več. Bilo je nekaj tako navdihujočega, da smo vsi strmeli nad Božjim delom. Z nami je bil brat Luka, kapucin, ki je v eni od svojih navdihujočih pridig omenil, kako dobro je prebrati Božjo besedo, ki so jo pri maši prebirali na dan našega krsta. Z veseljem sem se lotila tega projekta. Ko sem Božjo besedo našla, sem se odločila, da jo »posvojim« in jo vzamem za svojo.
Zaradi korone smo kar nekaj naših seminarjev odpovedati, zato smo bili tokrat še toliko bolj veseli, da se nas je na temeljnem seminarju na Rogli uspelo zbrati kar 52 parov. Vsi skupaj smo doživljali to srečanje kot dar. Zbrali smo nekaj izjav udeležencev, ki bi jih radi podelili tudi z vami vsem skupaj v spodbudo.
Obožujem jutranje sprehode. Rada imam predvidljive in obvladljive stvari. Moj mož pa vedno sanja o novih krajih in deželah, ki bi si jih rad ogledal. Radoveden je za oba. Dolgo sem mu kljubovala, čeprav vem, da ko se mu pridružim, uživam tudi sama. Manj lepega bi doživela, če bi bilo vedno po moje. Morala pa sem prehoditi dolgo pot, da sem v najini drugačnosti prepoznala blagoslov.
Prav na največje praznike se mi pogosto zgodi, da me nekaj zaboli, rani ali pa vsaj vznemiri. Takrat znam prizadeti s težkimi besedami brez razmisleka tudi svoje najbližje. Zdi se, kot da ne zmorem upoštevati nobenih pravil dobre komunikacije, niti poklicati na pomoč Svetega Duha!
Novo jutro, nov dan, novo upanje…, nova Božja beseda, ki me znova vabi, varuje, vodi in poučuje.
Vsako leto v decemberskih dneh prebiramo med drugim tudi Jezusov rodovnik. V tem rodovniku, ki se pomika od enega do drugega imena z vso natančnostjo in ne izpusti še tako velikega grešnika, je skrita vesela novica, torej evangelij.
