Vilma Siter

Ko sem v puščavskem razpoloženju, ugotovim, kako pomembna je redna molitev in redno branje in premišljevanje Božje besede, pa če mi to paše ali ne. Kot bi imela neko »brajdo« (oporo), ki obstane tudi v suhoti, celo v puščavi. Pomaga mi, da se nanjo osebno oprem, ko mi je težko, obenem pa vem, da so od te moje »brajde« odvisni tudi drugi, za katere molim …

Spomladi smo imeli na Rogli zadnji nadaljevalni seminar z naslovom Ustvarjeni za nekaj več. Bilo je nekaj tako navdihujočega, da smo vsi strmeli nad Božjim delom. Z nami je bil brat Luka, kapucin, ki je v eni od svojih navdihujočih pridig omenil, kako dobro je prebrati Božjo besedo, ki so jo pri maši prebirali na dan našega krsta. Z veseljem sem se lotila tega projekta. Ko sem Božjo besedo našla, sem se odločila, da jo »posvojim« in jo vzamem za svojo.