Bila sem v Jezusovem grobu

Pred 10 leti sva z možem imela priložnost poromati po Sveti deželi. Bilo je res nekaj, kar ti ostane v spominu za celo življenje in se po delčih vrača kot lep odmev ali spomin, včasih pa tudi kot opomin.  Večkrat se spomnim posebnega dogodka, ki sva ga doživela v samem Jeruzalemu.

Stala sva na mestu vstajenja

Spominjam se, kako sva z možem še sredi noči hitela skozi Jeruzalemske ulice, ki so bile skoraj prazne in kar malo strašljive. Nisem se ravno počutila varno, vendar ponudbi, ki sva je bila deležna, se nikakor nisva mogla upirati in se o lastni varnosti niti nisva spraševala. Duhovni voditelj našega avtobusa duhovnik Bogomir Trošt naju je povabil, naj se pridruživa maši v zelo majhnem prostoru Jezusovega groba. Prostora je tam le za štiri ljudi.

Tako sva se znašla midva, g. Trošt, in tamkajšni duhovnik, točno na mestu, kamor so položili Jezusovo truplo, potem ko so ga balzamirali in ovili v prte, se pravi, točno na mestu, od koder je naš Gospod Jezus vstal od mrtvih.

Bila sem globoko presunjena nad dejstvom, da sva bila prav midva povabljena sveti kraj, čeprav se z g. Troštom do tedaj sploh nismo poznali. Še veliko let kasneje sem se spraševala, zakaj prav jaz. Odgovor je priletel naenkrat, takrat, ko ga sploh nisem pričakovala. »Zato, da boš ljudem pripovedovala, da je Jezusov grob prazen.«

In zdaj pripovedujem

Vedno znova. Vedno drugim ljudem. Pripovedujem na vse možne načine, da je Jezus živ, da je vstal in ga v grobu ni! Grob je prazen. Bila sem tam in to vem.

Vedela pa sem tudi že prej, preden sem bila povabljena na ta poseben kraj. Vedela sem tisto noč, ko je najin tretji sin umiral zaradi enega najbolj malignih tumorjev v žrelu in nisem vedela, ali bo preživel ali ne. Zdravnica, ki je bila tisto noč pri njem, je komentirala: »Veliko mladih sem v takem stanju videla oditi.«

Najin sin danes živi, ima družino, pričakuje tretjega otroka in že s tem, da živi, pričuje, da je Jezus živ, da je isti včeraj, danes in jutri, da nas in naše prošnje in naše molitve vzame zares. Tudi takrat nas vzame zares, ko se nam zdi, da se zadeve obračajo drugače, kot smo si želimo in si predstavljamo.

Vstali Jezus sodi na prestol mojega življenja

Na poteh vsakdana nujno potrebujem vstalega in živega Jezusa. Potrebujem ga takrat, ko se borim s svojimi slabostmi, napakami in svojim egoizmom. Takrat potrebujem moč, ki neskončno presega mojo slabotno moč – potrebujem vstajenjsko moč, moč, ki ni moja, moč, ki je Božja.

Jezusova kri je bila prelita zaradi mojih grehov – umrl je namesto mene in za mene. Tudi vstal je, da je meni prenesel odrešenje in mi pridobil vstopnico za nebesa. Zdaj razumem Slomškovo misel: “Kjer je Bog na prvem mestu, je vse drugo na pravem mestu.” Začenjam se vedno bolj zavedati, da vstali in živi Kristus želi, da ga osebno povabim, najv vstopi v moje srce in tam zasede prvo mesto. On želi, da je to moja svobodna odločitev, da mu jaz sama dovolim in mu izročim nadzor nad svojimi mislimi, besedami in dejanji. In ko to storim, se v moje srce in v mojo družino vrne ljubezen, mir, medsebojna naklonjenost, prijaznost in spoštovanje. In tedaj zagotovo vem, da Jezus živi in dela povsod, kjer mu dovolim. Kaj dela? V meni in po meni ljubi, tolaži, daje upanje, prinaša veselje in srečo, po kateri vsi hrepenimo.

Članek je bil prvotno objavljen v Naši družini.

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja