vstajenje
Ko se je v meni začelo prebujati upanje
Vozila sem avto. Rada sem imela lepe obleke. Učila sem se jezike. Ukvarjala sem se z mnogimi stvarmi. Toda nekega dne sem spoznala: »Sara, vsega si se naučila, le živeti ne!« »Treba je stopati višje, narediti uspešno kariero, služiti veliko denarja, se zabavati, imeti donos,« vse to so nam vtepli v glavo ...
Se v našem življenju kaj pozna, da je Kristus vstal in da smo verni?
Kaj je temeljno oznanilo naše vere? Da je Bog Oče poslal na svet svojega sina Jezusa, ki je postal človek, šel za nas na križ, umrl, vstal od mrtvih ter nam s svojo smrtjo zaslužil večno življenje. Zveni znano, kajne? Ali to tudi v resnici verujemo? Na to vprašanje si mora odgovoriti vsak sam. Tako kot bi si morali vedno znova odgovoriti na vprašanje, zakaj molim, hodim k maši. Iz navade? Ker se spodobi?
Trenutek, ko si želiš sestopa s križa
»Sara, od kod veselje, ki ga izžarevaš, kljub zdravstvenem stanju, v katerem si?« me je vprašala stanovska kolegica, ko sva se ta teden srečali pred sodiščem. Menim, da nas je na splošno strah vstajenjskega veselja, zato so naša življenja videti kot pogreb. Lažje je misliti: »Ja, Jezus je najbrž res vstal, a je tam daleč.« Živimo na distanci. Bojimo se bližine ...
Kaj ima velika noč opraviti z zajčki?
Da ne bi kdo mislil, da nimam rad zajcev! Pa še kako rad jih imam – še posebej, če so dobro pečeni. Da so pa v teh časih zajčki postali »čokoladni«, sami za to niso nič krivi. Vemo namreč, da gre za dokaj uspešen pa vendar bizaren poizkus "sodobnih svobodomislecev", ki želijo »v imenu zdravega razuma« prikriti pravi pomen in bistvo krščanske vere.
Se pri vas kdaj pogovarjate o smrti?
Smo v »finalnem« delu postnega časa. V naslednjih dneh se bo dogajalo bistvo … Jezus bo imel prvo sveto mašo, izdan bo, pretepen, križan, položen v grob in nato sledi velika zmaga našega Odrešenika. Dandanes se pogovoru o smrti izogibamo, pogreb naj bo opravljen čimprej, otroke pa bi morali »zavarovati« pred izkustvom smrti naših bližnjih … Smrt smo torej izrinili iz naše vsakdanjosti in jo pahnili za čas "potem".
Ali je zakon post? Ali vstajenje?
Najina poroka je na nek način tudi najina pepelnična sreda in z njo sva stopila v poseben čas – čas svetega zakona. V čas razmisleka, čas kesanja, čas odrekanja, in vseživljenjske priprave na Veliko noč.
Bila sem v Jezusovem grobu
Spominjam se, kako sva z možem še sredi noči hitela skozi Jeruzalemske ulice, ki so bile skoraj prazne in kar malo strašljive. Povabljena sva bila, da se pridruživa maši v zelo majhnem prostoru Jezusovega groba.