Utrinki iz mojega molitvenega dnevnika (3. del)

,

Ste že prebrali 2. del? Kaj pa prvega?

Doma za božič

Izaija 52,7-10; Janez 1,1-18 (kliknite in preberite)

“Kako ljubke so na gorah noge glasnika …”

Prazno je, saj še vedno ne grem k sveti maši. Počutim se, kot bi me nekdo odložil in pozabil v tej hiši. Moram res imeti težave še s pooperativno rano, ki je začela »puščati«? Povej, mi Gospod, še potrebuješ moje noge ali je dovolj mlajših?

Danes lahko torej slavim in častim to majhno Detece doma, v jaslicah. Prosim Te, odpiraj mi nove širine in globine, tiste, zaradi katerih si Ti prišel na ta svet.

Sever-jug ali vzhod-zahod?

V knjigi ‘The book of mysteries’, avtorja Jonathana Cahna, prebiram misli in razlage nekaterih hebrejskih besed.

Baje beseda »kedem«, pomeni vzhod, obenem pa ima tudi drugačen pomen – neskončnost. Avtor razlaga, zakaj je bil tempelj v Jeruzalemu (in kasneje tudi cerkve) zgrajen v smeri vzhod-zahod in zakaj ne sever-jug. Vse se navezuje na najpomebnejši judovski praznik, veliki spravni dan Yon Kippur, ko se Judje kesajo za greh, ki jih je oddaljil od Boga. Takrat njihov duhovnik, tako kot je bilo to zapovedano v 16. poglavju 3. Mojzesove knjige, s krvjo darovanih živali škropi v smeri vzhod – zahod.

Zakaj je tako?

Sever in jug imata vsak svoj pol in s tem vsak svojo omejenost, svoj konec. Kedem, torej vzhod, pa hkrati pomeni tudi neskončno. Naša zemlja se vrti v smeri vzhod-zahod, kot bi hotel reči, da se vrti v neskončnost, ta pa se nikoli ne konča.

Zdaj bolj jasno razumem besede psalmista, ki pravi: »Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, oddaljuje od nas naša hudodelstva (naše grehe)« (Psalm 103,12). Za moje in tvoje grehe gre. Kakor je vzhod neskončno oddaljen od zahoda, tako Bog od nas odrine naše pregrehe. Žal jih mi še vedno »najdemo«, tudi ko in če se jih spovemo, še vedno v sebi nosimo spomine na grehe, kot bi se v nas zapekli na trdi disk.


Kako se na zemlji rojevajo nebesa

Malo Dete pa prihaja in se rodi popolnoma nebogljeno, čisto, v sebi nosi samo spomin na Očeta in nebesa. On ne nosi s seboj nobenega spomina na naše grehe, ker se jih naš nebeški Očka ne spominja več. On (Jezus) je bil rojen prav zato, da bi nam povedal, da jih je On sam odrinil v »neskončnost«. Tudi če bi se napotila in jih vso večnost iskala, jih ne bi našla, saj le On, ki je večen, ve, da jih ni več, da so za večno izgubljeni (pozabljeni). On sam jih ni le pokril, pač pa jih je s svojo presveto krvjo za večno izbrisal.

Prav ob letošnjem Božiču, ko ne morem k sv. maši, ko ostajam sama v hiši, si mi prišel povedat, da si se rodil, da bi mi razodel to večno resnico – da nebesa obstajajo. In ti si jih omogočil vsakemu, ki te je pripravljen sprejeti kot Luč, kot Besedo in kot Kruh. Ti želiš, da bi si vsak izmed nas upal ponovno roditi kot otrok, ki ne nosi v sebi nobene obtožbe, ne do sebe, ne do drugih, saj si Ti sam poskrbel za vse grehe!

Zato si tudi hotel, da se po vsakem izmed nas ponovno rodijo nebesa na zemlji. Kako? Tako, da se v vsakem izmed nas dogaja odpuščanje in spreobrnjenje in se na ta način vsakdo med nami vrača v Očetovo naročje. Tako se tukaj na zemlji vedno znova lahko rojevajo nebesa!


Foto: 1. Canva, 2. arhiv DiŽ

1 reply
  1. Andreja Gracar-Miklič says:

    Draga Vilma,

    Najprej sem hvaležna Bogu, da te je poslal in mi s tvojim razmišljanjem in izkustvi, ki si jih zapisala v tvojem molitvenem dnevniku , na nek način pomaga, da bi ga bolje spoznavala v svoji ranljivosti in odtujenosti.
    Tudi jaz sem zapadla že dalj časa v izrazito čustveno občutljivost, praznino, odtujenost od vsega, zagrenjenost, samopomilovanje in obtožbe….
    Res se vleče ta puščava.
    Čeprav sem vsakodnevno povezana z božjo besedo in jo premišljujem, povezana s sestrami v duhu Fiata, se zdi , da sem zjutraj še pod navdihom božje besede, čez dan pa pade, kot si zapisala mrtva v tišino v mesno praznino. Gospod je potrpežljiv in vztrajen, kajti nobena njegova beseda se ne vrne prazna, ampak obrodi sadove, zato je pomembno , da mu to na nek način vračam, da ga povabim v svoje globine ranljivosti in razočaranja in se mu dam, da me preoblikuje, spreminja od mojim miselnih vzorcev, ki zopet prašijo moje srce. Nekoč so se že umaknili, pa se spet silijo nazaj, pa čeprav jih je Jezus že davno odrinil v neskončnost in jih s svojo krvjo zbrisal. Hvala ti za to zavedanje in razmišljanje. Me je potolažilo in ohrabrilo. Besede, ki dvigujejo in pobožajo.
    Kot si zapisala, biti slišana v globini srca, sem se tudi sama znašla v tej situaciji, ko sem v lanskem letu in na prehodu letošnjega, prebolevala dolge viroze, ki so me telesno in psihično oslabile. Se pa me je dotaknilo v letošnji lurški devetdnevnici razmišljanje duhovnika, da prvo ljubezen nam je podaril in dal sam gospod, ko nas je poklical v zivljenje. Še tako dober mož ne more povsem zadovoljiti tiste globoke čustvene potrebe žene , ampak samo on (Jezus) sam. Zato prihaja k nam kot novorojeni, da bi mi prišli k izvoru ljubezni in ga vzeli v naročje.
    V puščavi raznih preizkušenj, pa me gospod vabi, da bi vse kar zaznavam in kar boli izročila njemu, da me ne bi zadušili moji negativni miselni vzorci, ampak da bi njegova beseda in navzočnost pomagala, da zaživim na novo, prenovljeno in obogateno z vero, upanjem in ljubeznijo.
    Ko si zapisala v molitvi Gospodu ali potrebuje še tvoje noge ali je dovolj mlajših , lahko povem, da te/vaju imam velikokrat v mislih in si z možem želiva , da se še vidimo in srečamo na seminarjih…
    Blagoslovljen postni čas in veliko božjega dotika in telesne prenove in ozdravitve.
    Andreja

    Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja