Po nedelji, ko smo se skupaj zahvalili za 25 let Božjega delovanja v in po DiŽu, sva utrujena ostala doma, Dani celo bolan. Pa vendar sva se že v torek odpeljala na Primorsko, da bi stala ob strani žalujoči Sari in njenim domačim ob izgubi njene ljubljene mame. Že prej sva se strinjala, da bova čez noč ostala na Primorskem in se domov vrnila naslednji dan.
Prespala sva v Ajdovščini pri prijatelju Niku, ki se je lani poslovil od svoje drage žene Irene. Pri njima sva že prej kdaj prespala. Tam sva se vedno počutila kot doma. Med nami se je spletlo pravo bratsko občestvo, tista pristna skupnost, ki nahrani. Podobno je bilo povsod pri naših parih, kjer sva kdaj prenočila.
Tudi tokrat sva pri Niku začutila gostoljubje obeh, čeprav nas je Irena spremljala na poseben način, od zgoraj. Niko nama je pripovedoval, kako ga je večkrat presenetila z vprašanjem, kakšna so nebesa. Povedal nama je, kako je vedno molila, da bi umrla hitro, predvsem pa prej kot on.
Kot odsev raja
Ko sva drugo jutro zgodaj vstala in stopila na teraso, me je globoko prevzela narava v okolici njunega doma. Sedla sem k mizi. Sonce je pravkar obsijalo lepa drevesa, ptički so veselo žvrgoleli, na bližnjem pašniku pa se je pasla konjska družinica z malim žrebičkom. Zdelo se mi je, kot da sem v raju. Čudovito Božje stvarstvo je bilo tako otipljivo, da je zahvala Stvarniku kar vrela iz globin srca.
Čeprav sem občudovala lepoto Božjega stvarstva, sem globoko v srcu čutila bolečine mnogih prijateljev, ki trpijo zaradi hudih bolezni in raznih stisk. Ko sem tako mislila nanje, sem pomislila, kako nujno bi potrebovali konkretne ozdravljajoče Božje dotike.
Varuška dveh fantkov
Na misel je prišla pripoved, ki sem jo slišala pred leti, vendar pa sem v spominu ohranila le delček zgodbe o dekletu, ki je bila pri neki družini varuška dveh fantkov. Štiriletnik je dobil bratca. Starša sta bila pretirano zaskrbljena za dojenčka. Bala sta se, da bi starejši bratec kaj neprimernega storil mlajšemu, če bi ostal sam z njim, zato so ga skrbno varovali. Nekega dne pa je štiriletniku le uspelo pobegniti v sobico k dojenčku. Varuška, ki je bdela nad njima, je ob priprtih vratih opazovala, kaj se bo zgodilo. Ko je štiriletnik prišel k posteljici, je pogledal bratca in mu rekel:
»Prosim, pripoveduj mi o Bogu in nebesih. Jaz začenjam pozabljati!«
Presunilo me je, ko sem pomislila, da otroci še vedo, kakšen je Bog in kakšna so nebesa, potem pa te spomine prekrijejo in zabrišejo podobe in stvari tega sveta. Še posebej se to dogaja sredi bolečin, izgub in trpljenja, ko pozabimo celo na dejstva, ki so zapisana v Svetem pismu. Marsikaj gre tako »mimo nas«, ne da bi nas nagovorilo. Očitno moramo dozoreti. Priti mora »tista ura«.
Govoril je o naši večnosti
Ta zgodba in boleče izgube zadnjih dni so mi odprle nov pogled na življenje. Sveti Pavel piše: »Pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v Njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje.« (Efežanom 1,4-5)
Spregovoril nam je o večnosti. O čigavi večnosti? O Jezusovi in naši. Jezus je z učlovečenjem iz večnosti »sestopil« v čas in prostor, in se po smrti in vstajenju vrnil v večnost. Enako je z nami. Tudi mi iz večnosti »vstopimo« (se rodimo) v čas in prostor in se po telesni smrti vrnemo v večnost. »Za tisti dan in uro pa ne ve nihče, ampak samo Oče.« (Matej 24,36)
Tisto jutro mi je bilo zares podarjeno …
Kot da mi je Gospod hotel reči: »Glej, jaz držim vse v svojih rokah, ti pa si tu zato, da se učiš zaupati vame.« Ob premišljevanju Božje besede se kar niso nehala nizati vprašanja, ki sem jih zastavljala Gospodu ter jih zapisovala v zvezek. Predvsem me je zanimalo, kakšen je moj delež, kaj moram danes jaz storiti.
Veter, ki je v tistem trenutku močno zapihal, me je spomnil na odlomek iz Svetega pisma, ki opisuje, kako je učitelj postave Nikodem ponoči prišel k Jezusu. Odprla sem Janezov evangelij in se poglobila v 3. poglavje. Ob prebiranju mi je postalo jasno, da besede, ki jih je Jezus govoril Nikodemu, niso bile namenjene le njemu, pač pa tudi meni in vsakomur, ki jih je pripravljen slišati. »Kako primeren odlomek za vse, ki se znajdejo sredi stisk in trpljenja in nujno potrebujejo pomoč Svetega Duha,« sem pomislila!
Ta vrstica je dovolj za odrešenje človeštva
Jezus je govoril o »vetru, ki veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre« (Janez 3,8). Mar ni tudi v življenju tako? Nekaj ti prinese, nekaj vzame, predvsem pa se lahko v trenutku spremeni. Ne vemo, kaj nam bo prinesel naslednji vdih. Ničesar nimamo v svojih rokah. O pač, nekaj pa vemo zagotovo! Vemo, da nas naš Bog neskončno ljubi! Nekdo je razmišljal takole: če bi katastrofa razdejala celo zemljo in bi bila uničena vsa Sveta pisma, pa bi si nekdo zapomnil le eno vrstico, bi bila ta vrstica dovolj za odrešenje človeštva:
»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Janez 3,16)
Od zemeljskega do večnostnega ozdravljenja
Včeraj je Gospod k sebi poklical še eno našo ljubljeno sestro. Ta mlada žena in mamica mi je bila še posebej pri srcu. Ko je pred tremi leti zbolela za isto boleznijo, kot jo je imel pred leti naš sin, mi je na seminarju v Izoli zaupala, da ima ona istega raka. Objela sem jo in rekla: »Če si v tem trenutku tukaj in si slišala, kako je Bog pred mnogimi leti ozdravil našega sina, si tu zato, ker je tudi tebi hotel povedati, da je še vedno živ, da dela iste stvari, kot jih je delal, ko je pred 2000 leti hodil med nami.«
Kmalu je tudi sama dobila močno obljubo o ozdravljenju po Božji besedi. Ko sem se nekaj dni pred njenim odhodom domov k nebeškemu Očetu z njo pogovarjala po telefonu, mi je povedala, da je že izbrala pesmi za zahvalno mašo za njeno ozdravljenje. Bog ji je dal močno vero in zaupanje v njeno popolno ozdravljenje. Ko sem še v zadnjih trenutkih molila zanjo, mi je Gospod položil v srce novo zavedanje, kot bi mi želel povedati: »Ti prepusti Karolino meni, jaz jo držim v svojih rokah!« In sem mu odgovorila: »Da Gospod. Kdo pa sem jaz, da bi se mešala v tvoj načrt? Ti si vsemogočen in vseveden, Ti si Ljubezen in le v Tvojih rokah je popolnoma varna!«
Zdaj vem, Gospod, da si v polnosti izpolnil njena in naša pričakovanja, le da si to storil na večnostni način. Podaril si ji popolno ozdravljenje, saj si popolnoma premagal smrt in ji podaril večno življenje, ki ji ga nihče ne more vzeti. Nisi dopustil, da bi jo bolezen držala v svojih krempljih, pač pa si prišel, jo vzel v naročje, jo iztrgal iz rok smrti in prenesel v večno Življenje, v tisti Dom, kjer si ji že prej pripravil bivališče.
Najugodnejši trenutek za večnost
»Ko je to izrekel, je povzdignil oči proti nebu in dejal: ‘Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast nad vsem človeštvom, da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.’« (Janez 17,1-3) Pravijo, da Bog pokliče človeka k sebi v najugodnejšem trenutku za večnost njegove duše.
Oče, Ti edini veš, kdaj je najbolj ugoden trenutek v življenju vsakega človeka, ti si vedel, kako sta si Karolina in Irena, in z njima mnogo naših ljubljenih, ki si jih že poklical k sebi, prizadevali, da bi Te spoznali. Vsi ti te zdaj gledajo iz obličja v obličje, saj so že dosegli glavni cilj življenja – nebesa in večno življenje. Zato Te prosimo iz globin naših duš, podeli nebeško tolažbo vsem, ki ostajamo na tem svetu.
Foto: Canva
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Družina in Življenje
