Spomladi smo imeli na Rogli zadnji nadaljevalni seminar z naslovom Ustvarjeni za nekaj več. Bilo je nekaj tako navdihujočega, da smo vsi strmeli nad Božjim delom. Z nami je bil brat Luka, kapucin, ki je v eni od svojih navdihujočih pridig omenil, kako dobro je prebrati Božjo besedo, ki so jo pri maši prebirali na dan našega krsta. Z veseljem sem se lotila tega projekta. Ko sem Božjo besedo našla, sem se odločila, da jo »posvojim« in jo vzamem za svojo.
Osebno ljubezensko pismo, ki me je pustilo odprtih ust
V svoj molitveni dnevnik sem tisti dan zapisala:
»Očarana in presunjena sem nad Tvojim osebnim ljubezenskim pismom, ki si mi ga pisal na dan mojega krsta, ko si me sprejel v svojo družino. Kako jasen je načrt, ki je zapisan v tvoji Knjigi knjig!«
Prvo berilo je bilo iz Jobove knjige. Priznam, da mi je ta knjiga čisto po človeško najmanj simpatična v Svetem pismu, saj je polna opisov gorja. Res pa je, da je v njej tudi veliko Božjega usmiljenja in blagoslovov. Meni je bila zanimiva vrstica o najemništvu: Job 7,1.
Potem so prebirali Psalm 147. Ta psalm mi je znan, saj me je bodril pri mojih porodih. Vrstica iz drugega berila pa me je pustila odprtih ust od začudenja: »Če namreč oznanjam evangelij, nimam pravice, da bi se ponašal, saj je to zame nujnost. Kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal! Ko bi namreč to delal na lastno pobudo, bi imel plačilo. Če pa tega ne delam na lastno pobudo, mi je bilo zaupano oskrbništvo.« (1 Korinčanom 9,16–17)
Po tisti najtežji noči
Te besede so me vrnile v čas pred 20 leti, ko sem na najgloblji in najtežji točki svojega življenja spoznala, kaj pomeni skrbništvo. Bilo je po najtežji noči zdravljenja našega sina Tobija. Gre za noč, v kateri sem ga popolnoma izročila v Božje roke. Ko sem zjutraj vstopila v njegovo bolniško sobo, me je prevzel močan občutek, kot bi mi govoril Sveti Duh: »Zdaj ni več tvoj. V moje roke si ga dala. Zdaj je moj! Ti si sedaj samo oskrbnica mnogoterih Božjih milosti.«
To besedo sem poiskala še v 1 Peter 4,10: »Kot dobri oskrbniki mnogotere Božje milosti strezite drug drugemu z milostnim darom, kakor ga je kdo prejel.« Zame je to pomenilo, da vse, kar imam, vse, kar zmorem, vsi moji dragi so mi podarjeni in nič, kar zmorem ali znam ali imam, ni moje in pika.
Smisel za humor in bistvo poklicanosti
Pri prebiranju mojega »krstnega evangelija« pa sem se nasmejala Božjemu smislu za humor:
Je Bog res že takrat vedel, da bom Petrova tašča? Mojemu zetu je namreč ime Peter. 😊
Toliko o podrobnostih. Kot Petrovi tašči pa mi je hkrati podarjena tudi »pravica«, da Ga večkrat prosim, naj me ozdravi raznih »mrzlic«, me dvigne, da lahko strežem drugim … Sama v tem vidim bistvo skrbništva, bistvo naše in moje poklicanosti, bistvo starševstva, poročenosti … Tukaj smo namreč zato, da se učimo biti na razpolago tistim, ki nas na takšen ali drugačen način potrebujejo.
Foto: iStock
Članek je bil predhodno objavljen v reviji Družina in Življenje.
