Utrinki iz mojega molitvenega dnevnika (1. del)

Med nama se ohladi

Kljub novi toplotni črpalki se v naši hiši včasih ohladi. Zdi se, kot da temperatura pade kar za nekaj stopinj. Pa ne pade temperatura v hiši, pač pa se ohladitev zgodi »med nama« – zaradi najinih odtujenih odnosov. Je za to kriv Covid, ki sem ga staknila na prvem pregledu po operaciji? Mogoče?! Pozna se, ker med nama ni rednih objemov in poljubov, ker že nekaj dni spiva vsak v svojem prostoru, pri mizi je med nama velika razdalja … Zavedam se, da ne gre le za telesno odtujitev, pač pa je odtujitev bolj čustvene narave.

Res je, da se moj dragi mož trudi na mnogo načinov ustreči mojim telesnim potrebam, mogoče še preveč. Res pa je tudi, da mi kdaj očita nehvaležnost in je tudi to res. Ob tem sicer sama sebe opravičujem, češ da nisem slišana na globljem nivoju in da je primanjkljaj v moji globini prevelik, zato se odtujenost sama od sebe spusti še globlje. In ko (odtujenost) prodre do globin, boli. Tako »bolan« človek si želi usmiljenja in neskončne potrpežljivosti, česar pa mojemu možu in verjamem, da tudi drugem možem, večkrat primanjkuje.

Vse to se nama še vedno dogaja

Poskušam se zavedati, da pričakujem in celo zahtevam preveč, saj sva samo dva ranjena človeka, vendar sem hkrati razočarana, da se nama vse to še vedno dogaja – po toliko letih skupnega življenja. Še vedno čakava drug na drugega, da bo drugi začel pogovor in molitev, da bo drugi dal pobudo za nekaj skupnega, lepega in ohrabrujočega.

Žal je tudi to moja trenutna realnost. Podobna je avtu, ki »laufa le v leru« in se ne premakne nikamor.

Imam občutek, kot da se vrtim v vrtincih, ki me hočejo povleči na dno. Sama že dolgo vem, da se človek, ki se dalj časa sooča s telesno bolečino, že v enem mesecu psihično spremeni in bi mu v takem stanju zelo prav prišla kakšna pomoč. In ker sama za to ne prosim in tega ne iščem, saj »jaz pa vendar tega ne potrebujem«, se v moji glavi vrtijo stare plošče z melodijami črnogledosti, slabe samopodobe in obsodb.

Pomislim, kako se te »melodije« zapečejo na naš trdi disk! Ob vsem tem sem prepričana, da sem ta trdi disk že večkrat resetirala, vendar se ti stari zapisi nenehno pojavljajo v novi verziji. Skupaj s sv. Pavlom lahko vzklikam: »Jaz, nesrečnež! Kdo me bo rešil telesa te smrti« (Rim 7,24)?

Puščavsko razpoloženje

Danes prebiram zgodbo o nerodovitnosti ene od svetopisemskih žena (Sodniki 13). Mar ni to moj problem že celo leto, mar se venomer ne vrtim v krogu svojih nesposobnosti, samopomilovanja in samoobtoževanja? Gre pri tem vrtenju le za moje telesne težave, ali je zadeva bolj kompleksna in se dogaja na več nivojih? Premišljujem, če nerodovitnost ni morda povezana s puščavskim okoljem. Če je temu tako, ni čudno, da se meni to dogaja, saj se že celo leto potikam »po puščavi«. To pa človeka spremeni.

In hitro se v molitvi zatečem k Tebi, moj Gospod in te prosim: »Moj Gospod, odpusti mi, da bolj verjamem svojim trenutnim občutkom, ki me zavajajo z lažmi in polresnicami, kot Tvoji besedi.«

Spoznavam, da je puščava lahko na nek način tudi dobra, saj človeku pomaga, da se zagleda v svojo realnost in se sooči s samim seboj. Tudi Jezus je šel v puščavo, vendar nam je, ko je bil skušan, vsem pokazal, kako se moramo soočiti in boriti proti napadom zla. Z Božjo besedo!

Se nadaljuje …

Foto: 1. Canva, 2. Matjaž Maležič