Preberite tudi 1. del (kliknite tukaj)
Moja “brajda”
Ko sem v takem stanju (puščavsko razpoloženje 😉 ), ugotovim, kako pomembna je redna molitev in redno branje in premišljevanje Božje besede, pa če mi to paše ali ne. Kot bi imela neko »brajdo« (oporo), ki obstane tudi v suhoti, celo v puščavi.
Taka »brajda« mi pomaga, da se nanjo osebno oprem, ko mi je težko, obenem pa vem, da so od te moje »brajde« odvisni tudi drugi, za katere molim.
In zopet molim: »Hvala ti, Gospod, da si me takšno ustvaril, da sem edinstvena v tem svojem vztrajanju. Ta moja edinstvenost je sad moje velike ranjenosti (telesne in duševne), zaradi katere sem v bistvu potrebovala močno obrambno linijo – močan obrambni zid. Zaradi te moje ranjenosti sem se ogradila v duhovnost, ki si mi jo ti, moj Gospod in moj Bog, pomagal graditi – vsak zidak posebej in vsak obok posebej.
Počasi skozi leta in desetletja se je na to brajdo počasi pripenjalo vedno novo zelenje, kdaj pa kdaj tudi kakšna nova mladika. Hvala ti Gospod, da si me zasadil ob potokih voda, da me še posebej v tem letu vodiš k vodam počitka in mi na zelenih pašnikih daješ počitek. Malo je v vsem tem romantike, je pa Tvoja bližina, ki jo čudovito nadomesti, veliko bolj učinkovita. Hvala, ti, da sem smela imeti s Teboj v teh časih veliko ‘intimnih večerij’«.
Ko večna Beseda pade v naše “mesene praznine”
Luka 1,26-38 (kliknite in preberite)
Hvaležna sem Bogu, da v teh dneh znova prebiramo isto Božjo besedo. Prosim ga, naj jo po svojem Svetem Duhu na nov način vgrajuje v moje miselne sinapse, naj popravlja in zdravi moje miselne vzorce, ki so tako zelo ranjeni iz otroških let, zelo verjetno pa tudi iz ran preteklih rodov. Zato zopet molim: »Gospod, Ti si prišel, da bi vsem nam prinesel polnino časov, da bi se nihče od nas ne pogubil, pač pa bi se vsakdo oprijel katere izmed zdravilnih niti Tvoje Besede in bi ne padel v brezno pogube!«
Prav zaradi tega je potrebno, da naša krščanska vera še naprej raste, da ne bi, kot pravi Charles Peguy: »Večna Beseda znova mrtva padla v tišino, v meseno praznino.« Kolikokrat se nama prav to zgodi, da večna Beseda, ki jo zjutraj oba prebirava, čez dan pade v meseno praznino, tisto, ki ni po Duhu, pač pa po mesu; pade v najino tišino, ko najin pogovor zamre in beseda, ki bi lahko gradila, zdravila in odpuščala, utihne!
Mlado dekletce!
Pa vendar se potem zopet od nekod pojavi mlado dekletce, Upanje, kot ga zgoraj omenjeni avtor imenuje v svoji pesnitvi ‘Preddverje skrivnosti druge kreposti’, in naju ponovno prebudi ter zvabi k starejšima sestrama Veri in Ljubezni. In pogovor se počasi spet razvije in gre v pravo smer.
Danes ti izročam vse »mesene praznine« naših družin. Ti, Gospod, jih obnavljaj in prepletaj z zdravilno močjo Večne Besede.
Foto: 1. iStock, 2. arhiv DiŽ
