Jezus obvlada žensko in moško psihologijo

Prav na največje praznike se mi pogosto zgodi, da me nekaj zaboli, rani ali pa vsaj vznemiri. Takrat znam prizadeti s težkimi besedami brez razmisleka tudi svoje najbližje. Zdi se, kot da ne zmorem upoštevati nobenih pravil dobre komunikacije, niti poklicati na pomoč Svetega Duha! Raje se zanašam na lastna čustva in se jim vsaj za nekaj časa prepuščam.

Tudi tokrat se mi je zgodilo nekaj podobnega

Da bi situacije ne poslabšala, sem obula pohodne čevlje in se podala na sprehod. Poti, po kateri sem hodila, nisem poznala in nisem vedela do kod me bo pripeljala. Hodila sem samo zato, da dam duška svoji jezi, svojemu razočaranju. Hodila sem celo brez molitve. Tako sem »pritavala« do mavzoleja Anastazija Grüna, ki je postavljen blizu Leskovškega gradu. Na grobnici me je pričakal velik napis: RESURRECTURIS. Razumela sem sporočilo. Pot, po kateri sem hodila, me je kljub moji uporniški drži pripeljala do VSTALEGA – in to prav na Veliko noč.

Od tam naprej sem lažje hodila in molila, polna hvaležnosti, da me moj Gospod kljub mojim napakam in nemoči ne zapusti. Spoznala sem, kako zelo želim slediti Vstalemu, ki me vedno znova poišče tam, kjer sem – tudi in predvsem sredi mojih slabosti in stisk.

Naslednje jutro

Prebirala sem poročila o vstajenju. Naprej iz Matejevega evangelija. Ženi, ki sta prišli h grobu, sta našli odvaljen kamen in sta verjeli vsaki angelovi besedi. Nalogo, ki jima jo je zaupal, sta takoj in brez odlašanja izvršili. Ko se sprašujem, zakaj sta po težkih dogodkih zadnjih dni šli h grobu, mi postane jasno, da sta šli, ker ju je vodila Ljubezen in se nista prepuščali strahu. Žene pač!

Sledilo je branje poročila iz Lukovega evangelija. Tu je zgodba povsem drugačna. Opisuje namreč dva učenca, ki sta bežala proč od problema, proč od kraja, kjer sta doživela svoje največje razočaranje, proč od tega, kar ju je prej privlačilo, zdaj pa do konca razočaralo.

Kako zanimivo! Jezus se je vsakemu pripravljen razodeti na njemu lasten način: ženam po njihovo, moškim spet drugače. Jezus očitno dobro obvlada psihologijo ženske in moške duše in najde žene in može, vsakega na njemu lasten način.

Moški pa …

Moški so že slišali od žena, da je grob prazen in da je Jezus vstal od mrtvih, pa jim niso verjeli. Niso verjeli čustvenim izjavam žena, ki so govorile o svojem doživetju Vstalega. Za njih, moške duše, to pač ni bilo verodostojno. Njih se je moral Jezus dotakniti na drugačen način.

Tako je Jezus iz ljubezni do moškega dela človeštva velikonočno oznanilo posredoval na drugačen način. Svojo Božansko vsevednost je skril pod tančico »nevednosti tujca« in sledil učencema na poti v Emavs. Na poti jima je prisluhnil in ju vodil skozi vse faze pogovora, od poslušanja, do poučevanja, kljub temu, da sta »nespametna in počasna v srcu«. Z njima je bil neverjetno potrpežljiv. Zakaj? Zato, da bi ju vendarle pripeljal do trenutka osebnega razodetja in odločitve. Tako sta lahko sama prepoznala, da bi bilo življenje brez »tega tujca« prazno.

Vstalemu Jezusu ni bilo izpod časti, da sta ga sama, brez »priporočil žena«, povabila v »gostilno«. Po moško. Njemu ni bilo težko spremeniti načrta, ni se mu bilo težko pretvarjati (delal se je namreč, da gre dalje). Zakaj? Zato, da bi se razodel tudi moški duši.

Čeprav sta učenca dejansko bežala od problema namesto, da bi se z njim soočila in ga razrešila, se jima je bil On pripravljen prilagoditi in razodeti po moško – ob hrani. Zanj vsaka duša šteje. On je res pastir 100-tih ovac. Jezus dobro ve, da gre pri moških Ljubezen skozi želodec.

Vsakega čaka na njemu lasten način

Sprašujem se, kako to, da sta ga prepoznala prav po gesti lomljenja kruha. Očitno sta to gesto videla že prej. Očitno sta bila zraven, ko je pomnožil kruh, saj se je tudi takrat na isti način zahvalil za hlebe, pa čeprav jih je bilo premalo, jih razlomil in razdelil. In to ne le enkrat. Prepoznala sta ga torej po gesti lomljenja kruha. In tedaj so se jima odprle oči.

In to ne »prepozno«, kot bi znale komentirati vedno neučakane žene, ampak ob točno določenem času. Bog vsega stvarstva čaka vsakega človeka na njemu lasten način.

O, Gospod, razodeni se tudi našim možem, našim sinovom, da se bodo potem, ko Te bodo sami prepoznali, zmogli vrniti v »občestvo«, v Jeruzalem in zmogli pripovedovati o tem, kaj se jim je zgodilo.

Na nas ženah pa je, da našim možem in sinovom izkazujemo spoštovanje, kljub temu, da Jezus meni, da so »nespametni in počasni v srcu za verovanje«. Verjamem, da jim bo prav naše izkazovanje spoštovanja močno pripomoglo k hitrejšemu »prepoznavanju« Odrešenika.

Hvaležna sem Bogu, da Jezus dobro obvlada žensko in moško psihologijo in je potrpežljiv z nami vsemi.

---

Foto: Canva