Entries by Franci Šinkar

, ,

O moškem ponosu, delovnih navadah in točki »dovolj«

Doba, v kateri živimo, je neusmiljena do družinskega življenja. Delo, s katerim preživljamo družino, ima lahko veliko težkih obrazov. Deljen delovni čas, raztegnjen v pozno popoldne, da ostane manj časa, ko je družina skupaj, pa izkoriščanje delavcev, nalaganje vedno večje količine dela, da je človek, ko pride končno domov, do konca izmozgan in za nobeno rabo več …

,

Recept za čarobne praznike

S prazniki nimam sreče. Bili so časi, ko sem se praznikov bal, ker me je kljuvala misel, le kaj bo pa tokrat narobe. Da smo se včasih skregali, je bil še najmanjši problem. Kar nekaj praznikov smo namreč obeležili z obiskom urgence; običajno je kaj zvilo tasta, pa tudi tašča ni veliko zaostajala, če omenim samo nekatere priložnosti. Bili smo naravnost srečni, če je bil kdo od domačih samo prehlajen …

,

Vpliv polne lune na … izziv GENEZA23

Z ženo sva se prijavila na adventni izziv GENEZA23. Tako nekega jutra preberem, da je ravno ta dan polna luna. Zavzdihnem: spet bova oba tečna! In kaj hujšega, za dnevni izziv je bil, nič več in nič manj kot nočni sprehod! Med sprehodom pa naj bi še blagoslovila drug drugega. Z muko se pripraviva in greva ven, drgetava v mrazu, trmasta, kot sva, hočeva opraviti dnevni izziv, vsa zmrznjena blagosloviva drug drugega, potem pa žena pogleda v nebo pravi: »A veš, da danes sploh ni polne lune?«

,

Pa ne že spet randi!

Odkar sva z ženo v DiŽ-evi zakonski skupini imam hud problem. Mislil sem, da se je ta s poroko uredil in da ga lahko mirno arhiviram, ampak groza: po 25 letih zakona mi na temeljnem seminarju povedo, da moram ženo še vedno peljati na randi. Po sedmih letih v zakonski skupini, kjer je redni mesečni zmenek skoraj tako pomemben kot domača naloga, sem v zadregi priznal, da mi randiji ne ležijo preveč …

»Mislim, da si boš moral najti pravo moško družbo!«

No, tako mi je rekla moja žena. »Kako to misliš?« nisem mogel verjeti svojim ušesom. Ker sem gluh na desno uho, sem moral preveriti, če sem prav slišal. Prav sem slišal! Moja ljuba žena mi je vse natanko in argumentirano razložila. Seveda je dejstvo, da moški potrebujemo pravo družbo, kjer lahko neovirano in brez strahu pred posmehom govorimo o svojih globokih problemih in notranjih ranah. Moški smo v bistvu nedokončani, »človek, verzija 1.0« …

, ,

Kanjoni zakonskega življenja

Ko v zakonu sije sonce, je vse lepo in prav. Kaj pa, ko pridejo preizkušnje? Kako boš odreagiral v trpljenju, svojem, zakončevem? Kako se boš odločal v krizni situaciji, ko se je treba odločiti v trenutku, ko ni časa za filozofiranje? Ali pa, ko življenje postane neznosno, boš zapustil svojega zakonca? Boš hotel rešiti oba, pa naj stane, kar hoče?

, ,

Če hočeš Boga nasmejati, mu pripoveduj o svojih načrtih

Ko sem bil mlad, sem imel s svojim življenjem povsem drugačne načrte. Tako nekako devetdeset in še nekaj zdravih let, pet sinov, raje še kakšnega več, in pa kup vnukov, da Šinkarji ne bomo izumrli. Veljal sem za pridnega fanta, dobrega sodelavca in vnetega katoličana. Kadar je pogovor nanesel na priliko o izgubljenem sinu, pa sem bil vedno na strani starejšega sina, ubogljivega garača …