Entries by Franci Šinkar

, , ,

Kaj je pravzaprav žena delala ves dan?

Nekega dne je mož prišel iz službe domov in našel hišo popolnoma razmetano. Njuni trije otroci so bili še vedno v pižamah, skupaj z mačko so jedli prigrizke iz hladilnika, televizija pa je na ves glas predvajala risanke. Kuhinjsko korito je bilo polno umazane posode, ostanki zajtrka pa raztreseni po mizi in po tleh. Povsod so bile razmetane igrače in oblačila …

, ,

Pot do srečnega zakona – skozi posteljo?

Ne poznam nikogar, ki se je poročil zato, da bi se potem ločil. Vsaj na poročni dan vsak misli, da bo njegov zakon enkraten, čudovit in neponovljiv, da bo trajal večno in srečno. V ta namen se vlaga ogromno naporov in priprav. Ljudje skrbno izbiramo svojega življenjskega partnerja. Ko torej končno mislimo, da smo našli pravega, se poročimo z njim, seveda, če oni drugi tudi tako misli.

, ,

Če zamuja mož …

Točnost je lepa vrlina. Zamujanje pa niti ne. Ena od nalog, ki sem jih opravljal v službi, je bila spremljanje evidence delovnega časa. Ugotovil sem, da zamujajo eni in isti, čeprav ni bilo gneče na cesti ali kakšnih drugih nepredvidenih dogodkov. Saj razumem, v življenju pridejo nepredvidene situacije, na katere nimaš nobenega vpliva in se zato zgodi, da zamudiš. Ampak to so izjeme. Ne more biti to tvoj običajni, vsakdanji stil obnašanja!

,

Ko med zakonca zareže bolezen

Včasih premišljujem o preteklosti. Poročil sem se zdrav in z ženo sva imela nekaj zelo dobrih let. Izdelala sva si stanovanje in ga opremila. Kar nekaj cementa in peska je šlo za to, pa veliko dela in še več denarja. Prišli so tudi otroci. Torej, preden sem zbolel, sva, kot se temu reče, imela nekaj od življenja.

Šla sva na samoten kraj (2. del)

Priznam, na turistični kmetiji še nisem dopustoval, pa sem v življenju poskusil že marsikaj, od šotora pa do hotela. Res nisem vedel, kaj naj pričakujeva. Za zajtrk sem jedel, kolikor sem hotel, za večerjo, pa kolikor sem mogel. Ugotovil sem, da kar se hrane tiče, niti približno nimam kondicije dobrega jedca (žena pa še manj).

Šla sva na samoten kraj (1. del)

Župnik je pridigal, da dopust ni samo pravica, ampak dolžnost vsakega kristjana. Te besede pa so mojo drago povsem spravile iz tira. Nič mi ni povedala, samo molila je k sv. p. Piju, da bi nama nekako »zrihtal« dopust. Da se ve, ko moja žena moli, moli zelo vztrajno. Čez nekaj dni, ko so se »razmere« glede varstva moje tašče prav neverjetno lepo poklopile in uredile, pa je žena izrekla svoj znameniti stavek: »Jaz imam pa eno idejo!«