Ko volja do življenja premaga trpljenje: Zakaj evtanazija ni rešitev

Prostovoljno končanje življenja? Nekakšen "novorek", ki prikriva resnično naravo dejanja? Franci skozi osebno zgodbo dolgotrajnega trpljenja zaradi bolezni in neznosnih bolečin dokazuje, da volja do življenja v človeku prevlada tudi v najhujših trenutkih. Evtanazija se zdi kot skušnjava za olajšanje trpljenja bolnika in izčrpanega skrbnika, a avtor s citatom svoje žene opozarja na nevarnost možnosti sprejemanja nepopravljivih odločitev.

Franci Šinkar

Na živce mi gre leporečenje o evtanaziji. Beseda evtanazija preveč smrdi po nacističnih umorih, dajmo raje govoriti o pomoči pri samomoru. Pa tudi beseda samomor ima nelagoden prizvok. Najbolje je, da temu rečemo prostovoljno končanje življenja. Na naslednji stopnji bomo govorili o prehodu v lepšo prihodnost, poletu v srečno svobodo, ali kaj?! Kot bi bral Orwellov roman »1984«, kjer ljudje govorijo v »novoreku«, kjer je vse podvrženo laži, pretvarjanju, sprevračanju resnice!

Smrt kot driska

Po mojem mnenju je s smrtjo tako kot z drisko: ko moraš iti, moraš iti. Z evtanazijo, pardon, prostovoljnim končanjem življenja pa je tako, kot bi namenoma vzel odvajalo. Ne, hvala!

Ko sem že pri driski, ležal sem na infekcijski kliniki in driskal štiridesetkrat na dan. Da ne bi dehidriral, so mi v roko napeljali infuzijo, vrečko s tekočino obesili na stojalo in potem sem se tako opremljen sprehajal od postelje do stranišča. Zdelo se mi je, da na vratih stranišča srečujem samega sebe. Ničesar nisem jedel, misleč, da se bo driska ustavila. Pa se ni!

Po enem tednu nisem vedel, kaj bi s sabo, zdravniki pa ne, kaj bi z mano. Nobenega izboljšanja ni bilo. Deseti dan tega obupnega stanja pa je nekemu zdravniku le »kapnila« prava diagnoza. Dobil sem zdravila in počasi se je začelo obračati na bolje. Preživel sem. Nenazadnje tudi zato, ker evtanazija ni bila opcija.

In potem sem srečno živel do konca svojih dni …

Ne, ker življenje ni pravljica! Na vrsto je prišlo vnetje hrbtenice z neznosnimi bolečinami, ko so tablete in injekcije komaj učinkovale. Nora leta, polna trpljenja. Žena mi je šele pred kratkim zaupala, da je v tistem obdobju, ko sem tako neskončno trpel, prosila Boga, naj me ozdravi ali pa me vzame k sebi. Očitno je moje telesno trpljenje doživljala precej huje kot pa jaz osebno, da je, kruto povedano, prosila tudi za mojo smrt!

Še dobro, da Bog ne usliši vseh naših želja! Pravzaprav ni uslišal nobene od obeh ženinih prošenj. Ni me poklical k sebi, še manj pa ozdravil. Dejansko se je moje zdravstveno stanje, gledano v celoti, še poslabšalo. Nekaj let pozneje sem moral še na operacijo obeh kolkov. Ampak bolečine v hrbtenici je pa omilil. Kalcij se je v izdatni meri nabral med vretenca hrbtenice in dobesedno zabetoniral vneta mesta – in bolečine so izzvenele.

Kaj sem spoznal iz tega?

Svojci sočustvujejo in trpijo z bolnikom, vendar ne doživljajo njegove bolečine in ne vedo, kako hudo je z njim. Meni v tistih najhujših letih, ko sem res svinjsko trpel, še na misel ni prišlo, da bi prosil za smrt. Vedno sem si prigovarjal: preživel bom tole, pa če crknem! Boga pa sem prosil samo to, da mojim otrokom ne bi bilo treba doživljati tako hudih bolečin, kot sem jih jaz takrat.

Tisti, ki skrbijo za hudo bolnega, vedo, da je človek v bolezni lahko vse: potrpežljiv, obupan, trpeč, naveličan, izgubljen, zahteven, nesramen, zloben, … in to zato, ker je v stiski in kliče na pomoč. Nihče noče trpeti, vsak se boji bolečine. Bolan človek lahko svojega najbližjega pripelje do živčnega zloma; sem videl in doživel. In če je na voljo evtanazija, zakaj pa ne?! Na ta način bi se “rešila” oba; bolan trpljenja, drugi pa izčrpavajoče skrbi za bolnika. Kaj pa potem, ko kriza mine? Vest je neusmiljen sodnik. Kako živeti s tem, da si svojega bližnjega spravil na drugi svet, ker ga nisi mogel več prenašati? Ja, je trpel, pa do zadnjega upal! Ker v človeku je volja – za preživeti, ne za umreti!

“Ko sem bila čisto na dnu”

Žena mi je rekla, da je dobro, da takrat ni bilo niti govora o evtanaziji. »Kaj vem, v kaj bi me prepričali, ko sem bila čisto na podnu …« Ja, prav lahko bi se zgodilo, da ne bi brali niti enega od mojih člankov, ki sem jih napisal za DiŽ, ker bi že več kot dvajset let ležal na pokopališču. Je pa vseeno bolje, da ležim doma na kavču …


Foto: Canva

O neuslišani molitvi

Ste se kdaj znašli v situaciji, ko so bile vaše prošnje k Bogu polne solz, odgovora pa od nikoder? Občutek, da so »vsi operaterji v nebesih zasedeni«, je težka preizkušnja. Vendar vera ni trgovina, kjer bi s točkami zvestobe kupovali čudeže. Namen vsakega uslišanja – in tudi molka – je globlja povezava v ljubezni in sprememba na bolje. Bog ima načrt, ki je pogosto drugačen od našega, a nas nikoli ne zapusti. Franci nam s skozi zgodbo pomaga premišljevati, ali zmoremo zaupati, da Bog sliši naš klic in z nami joka tudi takrat, ko se zdi Njegov odgovor še daleč.
Franci Šinkar

Klic po smrti je v resnici krik po bližini

So trenutki, ko v studiu obmolkneš. Ne zato, ker bi zmanjkalo besed, ampak ker teža teme zahteva tišino. Gostiti p. Ivana Platovnjaka in se z njim pogovarjati o vsebini njegove nove knjige Prezrti čas je bila ena takšnih izkušenj. Priznam, v temo sva vstopila previdno. Bliža se referendum o evtanaziji in zavedal sem se pasti, da najin pogovor postane zgolj še eno politično soočenje argumentov. A zgodilo se je nekaj povsem drugega ...
Benjamin Siter

Bila je del smrti, danes pričuje za življenje

Je bila le "vrečka tkiva" ali deli telesa abortiranih otrok? Spoznanje te boleče resnice je Patricio Sandoval pahnilo v droge in brezdomstvo. Vendar pa obup ni konec: v trenutku najgloblje teme je mogoče doživeti neizmerno usmiljenje Boga Očeta, ki odpira pot k ozdravljenju. Njeno pričevanje potrjuje, da sta zdravljenje ran po splavu in odpuščanje mogoča, pot do resnične svobode pa leži čistosti in zvestobi. Pretresljiva, a resnična zgodba!
Uredništvo

Komentiraj

Revija DIŽ

V reviji bosta našla vsebine, ki vama bodo v pomoč pri rasti v vajinem odnosu, odnosu z bližnjimi ter pri vzgoji otrok.

Namen revije Družina in Življenje je graditi odnose preko pričevanj ljudi, ki so v svojih odnosih že doživeli spremembe na bolje.

Darilni bon

Seminar v obliki darilnega bona je izvrstno darilo za poroko, rojstni dan, obletnico poroke … ali pa za izkazovanje pozornosti in hvaležnosti.
Mnogo parov se tudi odloči podariti seminar zakoncema, ki sta v stiski in bi jima rada pomagala pri gradnji odnosa.