Doba, v kateri živimo, je neusmiljena do družinskega življenja. Delo, s katerim preživljamo družino, ima lahko veliko težkih obrazov. Deljen delovni čas, raztegnjen v pozno popoldne, da ostane manj časa, ko je družina skupaj, pa izkoriščanje delavcev, nalaganje vedno večje količine dela, da je človek, ko pride končno domov, do konca izmozgan in za nobeno rabo več …
S prazniki nimam sreče. Bili so časi, ko sem se praznikov bal, ker me je kljuvala misel, le kaj bo pa tokrat narobe. Da smo se včasih skregali, je bil še najmanjši problem. Kar nekaj praznikov smo namreč obeležili z obiskom urgence; običajno je kaj zvilo tasta, pa tudi tašča ni veliko zaostajala, če omenim samo nekatere priložnosti. Bili smo naravnost srečni, če je bil kdo od domačih samo prehlajen …
Z ženo sva se prijavila na adventni izziv GENEZA23. Tako nekega jutra preberem, da je ravno ta dan polna luna. Zavzdihnem: spet bova oba tečna! In kaj hujšega, za dnevni izziv je bil, nič več in nič manj kot nočni sprehod! Med sprehodom pa naj bi še blagoslovila drug drugega. Z muko se pripraviva in greva ven, drgetava v mrazu, trmasta, kot sva, hočeva opraviti dnevni izziv, vsa zmrznjena blagosloviva drug drugega, potem pa žena pogleda v nebo pravi: »A veš, da danes sploh ni polne lune?«
Odkar sva z ženo v DiŽ-evi zakonski skupini imam hud problem. Mislil sem, da se je ta s poroko uredil in da ga lahko mirno arhiviram, ampak groza: po 25 letih zakona mi na temeljnem seminarju povedo, da moram ženo še vedno peljati na randi. Po sedmih letih v zakonski skupini, kjer je redni mesečni zmenek skoraj tako pomemben kot domača naloga, sem v zadregi priznal, da mi randiji ne ležijo preveč …
Ni res, da smo vsi moški isti. Nekateri smo še hujši! Moja žena, na primer, ima takega nemogočega moža. Naj pojasnim. Ona si želi, da bi on bral njene misli. Seveda ne dobesedno vse misli, pač pa samo tiste, ki se nanašajo na njene želje in pričakovanja. Toda, groza …
Zadnjič sem izvedel za še en zakon, ki je šel po zlu. Poznali smo se še z duhovnih vaj za mladino. Stikov sicer nismo imeli, vedel pa sem, da sta se poročila nekaj let pozneje kot midva. Oba sta bila malo bolje situirana, izobražena. Pa si je on po dolgih letih zakona omislil mlajši model …
No, tako mi je rekla moja žena. »Kako to misliš?« nisem mogel verjeti svojim ušesom. Ker sem gluh na desno uho, sem moral preveriti, če sem prav slišal. Prav sem slišal! Moja ljuba žena mi je vse natanko in argumentirano razložila. Seveda je dejstvo, da moški potrebujemo pravo družbo, kjer lahko neovirano in brez strahu pred posmehom govorimo o svojih globokih problemih in notranjih ranah. Moški smo v bistvu nedokončani, »človek, verzija 1.0« …
Ko v zakonu sije sonce, je vse lepo in prav. Kaj pa, ko pridejo preizkušnje? Kako boš odreagiral v trpljenju, svojem, zakončevem? Kako se boš odločal v krizni situaciji, ko se je treba odločiti v trenutku, ko ni časa za filozofiranje? Ali pa, ko življenje postane neznosno, boš zapustil svojega zakonca? Boš hotel rešiti oba, pa naj stane, kar hoče?
Ko sem bil mlad, sem imel s svojim življenjem povsem drugačne načrte. Tako nekako devetdeset in še nekaj zdravih let, pet sinov, raje še kakšnega več, in pa kup vnukov, da Šinkarji ne bomo izumrli. Veljal sem za pridnega fanta, dobrega sodelavca in vnetega katoličana. Kadar je pogovor nanesel na priliko o izgubljenem sinu, pa sem bil vedno na strani starejšega sina, ubogljivega garača …
Namen revije Družina in Življenje je graditi odnose preko pričevanj ljudi, ki so v svojih odnosih že doživeli spremembe na bolje.
"*" označuje obvezna polja
