Zadnjič sem izvedel za še en zakon, ki je šel po zlu. Poznali smo se še z duhovnih vaj za mladino. Stikov sicer nismo imeli, vedel pa sem, da sta se poročila nekaj let pozneje kot midva. Oba sta bila malo bolje situirana, izobražena. Pa si je on po dolgih letih zakona omislil mlajši model …
No, tako mi je rekla moja žena. »Kako to misliš?« nisem mogel verjeti svojim ušesom. Ker sem gluh na desno uho, sem moral preveriti, če sem prav slišal. Prav sem slišal! Moja ljuba žena mi je vse natanko in argumentirano razložila. Seveda je dejstvo, da moški potrebujemo pravo družbo, kjer lahko neovirano in brez strahu pred posmehom govorimo o svojih globokih problemih in notranjih ranah. Moški smo v bistvu nedokončani, »človek, verzija 1.0« …
Ko v zakonu sije sonce, je vse lepo in prav. Kaj pa, ko pridejo preizkušnje? Kako boš odreagiral v trpljenju, svojem, zakončevem? Kako se boš odločal v krizni situaciji, ko se je treba odločiti v trenutku, ko ni časa za filozofiranje? Ali pa, ko življenje postane neznosno, boš zapustil svojega zakonca? Boš hotel rešiti oba, pa naj stane, kar hoče?
Ko sem bil mlad, sem imel s svojim življenjem povsem drugačne načrte. Tako nekako devetdeset in še nekaj zdravih let, pet sinov, raje še kakšnega več, in pa kup vnukov, da Šinkarji ne bomo izumrli. Veljal sem za pridnega fanta, dobrega sodelavca in vnetega katoličana. Kadar je pogovor nanesel na priliko o izgubljenem sinu, pa sem bil vedno na strani starejšega sina, ubogljivega garača …
Pri nas je žena dolga leta pekla kruh. Kilogram moke in multipraktik, pa je šlo. Navdih sva dobila pri Alešu Čerinu in njegovi analizi, koliko prihraniš, če sam pečeš kruh. Žena je Gorenjka in pri nas se »špara«, pa naj stane kolikor hočete. Ko sem se upokojil, je žena spet šla v službo. Pa sem se odločil, da bom sedaj pekel kruh jaz …
Nekoč smo se v zakonski skupini pogovarjali o svojem najljubšem svetopisemskem odlomku ali vrstici. Osebno imam s tem kar nekaj težav – namreč ne morem se odločiti za samo enega. Ko sem bil mlad, sem bil malce uporniške sorte. Moj najljubši filmski igralec je bil James Dean, najljubši film (jasno) njegov Upornik brez razloga, najljubša svetopisemska vrstica pa temu primerna iz Prve Mojzesove knjige …
So stvari, ki se morajo zgoditi, da jih možje, lahko dojamemo in razumemo. Elastika, ki jo preveč razteguješ, se prej ali slej strga. Ženi pa, če tega pravočasno ne preprečiš, prej ali slej poči film. Zato je še kako pomembno, da imata zakonca še pravi čas odmik samo zase; da se odmakneta od doma in vseh tegob. Težave z odmikom ne bodo čudežno izginile. Ampak odmik je za to, da imata čas samo zase.
Vsako nedeljo po maši pride v to gostilno ista skupina možakarjev. Pijejo, debatirajo, ko pa je čas za kosilo, odhitijo domov. Tako tudi neko nedeljo eden od možakarjev pogleda na uro in reče: »Fantje, cajt je. Gremo!« Na dušek izpijejo preostanek pijače, kot eden vstanejo, plačajo in grejo.
Včasih se mi nič ne dogaja. Res ni nujno, da je življenje nabito z neprestano akcijo. Lahko je tudi samo mirno, brez pretresov. Verjetno se strinjate, da je včasih prav blagodejno imeti miren mesec, pa čeprav je dolgočasen. Mogoče ima kdo, ki bere moje članke, občutek, da je življenje z mano zanimivo in zabavno. Moja žena je prva, ki lahko to zanika.
Namen revije Družina in Življenje je graditi odnose preko pričevanj ljudi, ki so v svojih odnosih že doživeli spremembe na bolje.
"*" označuje obvezna polja
