smrt
Klic po smrti je v resnici krik po bližini
So trenutki, ko v studiu obmolkneš. Ne zato, ker bi zmanjkalo besed, ampak ker teža teme zahteva tišino. Gostiti p. Ivana Platovnjaka in se z njim pogovarjati o vsebini njegove nove knjige Prezrti čas je bila ena takšnih izkušenj. Priznam, v temo sva vstopila previdno. Bliža se referendum o evtanaziji in zavedal sem se pasti, da najin pogovor postane zgolj še eno politično soočenje argumentov.
A zgodilo se je nekaj povsem drugega ...
Zadela me je kriza dveh tretjin
Ne veste, kaj je kriza dveh tretjin? To je nekaj takega, kot kriza srednjih let, le da se pojavi tam okoli šestdesetega leta. Naj pojasnim. Če pobožno upaš, da boš živel tja do devetdesetega leta, imaš torej pri šestdesetih za sabo že dve tretjini življenja. Kakor koli, človek ne ve ne ure, ne dneva, kdaj se bo srečal s svojim Stvarnikom. Upa, da bo živel dolgo, potem pa umre prej, kot je mislil. Življenje pa je vse tisto, kar se zgodi vmes.
Moja izkušnja ob smrti očeta
Letos smo se soočili s preizkušnjo smrti mojega očeta. Tudi k mojim staršem se je prikradla korona, oba sta dobila covidno pljučnico. Pri mami se je izrazila zelo burno, pa se je potem počasi stanje izboljšalo, pri očiju pa je prihajala potiho in po desetih dneh čez noč naredila katastrofo.
Se pri vas kdaj pogovarjate o smrti?
Smo v »finalnem« delu postnega časa. V naslednjih dneh se bo dogajalo bistvo … Jezus bo imel prvo sveto mašo, izdan bo, pretepen, križan, položen v grob in nato sledi velika zmaga našega Odrešenika. Dandanes se pogovoru o smrti izogibamo, pogreb naj bo opravljen čimprej, otroke pa bi morali »zavarovati« pred izkustvom smrti naših bližnjih … Smrt smo torej izrinili iz naše vsakdanjosti in jo pahnili za čas "potem".
Kako živiš naprej, ko del tvojega srca umre? Resnična zgodba o mladosti, prijateljstvu in minljivosti
Imela sem najboljšo prijateljico. Prijateljstvo z Ashley me je spremenilo in razdelilo moje življenje na prej in potem. Bilo je najbolj dragocena in hkrati najtežja izkušnja. Mineva sedemnajst let odkar je umrla in moje solze se še niso posušile.
“Na tem svetu smo le popotniki. Odhajam domov.”
Moja nona je bila skromna in preprosta ženica iz manjše istrske vasi, a hkrati ženska globoke vere, upanja in ljubezni. Ko je bila tudi sama na smrtni postelji, smo se šli poslovit od nje. Gledala sem jo, nemočno in nebogljeno, ter začutila, da bo kmalu prišel njen čas, zato si nisem mogla kaj, da ne bi jokala. Nona ni sprejela mojega joka in me je bodrila ...
Iz očetovega dnevnika: Štefko Količ o pravem upanju
Objavljamo prispevek, ki ga je Štefko napisal za eno od preteklih številk revije, in iz katerega je razbrati njegovo nalezljivo upanje in veselje do življenja.
Kako priti ob praznikih naproti žalujočim svojcem? (AVDIO)
Božični in novoletni prazniki, ki prihajajo, so za veliko osamljenih in preizkušanih, zlasti tistih, ki jim je umrl otrok ali pa zakonec, eni težjih dni v letu.
Noč čarovnic je nemočen poskus spoprijemanja ljudi s strahom pred smrtjo
Ker v sodobni družbi ne vemo, kaj bi z njo, se iz smrti norčujemo in jo želimo odpraviti na šaljiv način. A ne lahkotnost ne strah ne moreta dati odgovora na vprašanje o smrti.
