»Ti si oženjen, ti si navajen potrpeti!« To je izrekla moja žena, krivec pa je bil mali muc, ki mi je iznenada zbezljal iz naročja. Zadeva je taka, da so mi za 60. rojstni dan podarili mladega mucka. Niti približno si ga nisem želel! Ampak so vedeli, da morajo igrati na moja čustva in usmiljenje. »Sirota je, brez mamice, ga boš pa ja sprejel!«
Jaz, stari revmatik s trdo hrbtenico in umetnimi kolki, ki šepam kot obstreljena raca, komaj pokleknem in se še težje vzdignem, naj bi se ukvarjal s hiperaktivnim mačjim mladičem?! Kaj sem hotel, vdal sem se. »Pa v stanovanju ga imej, ker je tako majhen, da se ne bo izgubil!«
Ne zna biti pri miru!
Zdaj je stanovanje polno dlak in mačka, ki bezlja kot bi se nažrl čilija! Umiri se šele, ko je od divjanja pošteno utrujen in mi uspe, da ga vzamem v naročje. Tudi tokrat je bilo tako. Pet minut je kazalo, kot da je padel v stanje blažene negibne zamaknjenosti, potem pa je v sekundi eksplodiral in se pognal, da bi pil vodo. »Čisto nič ne zna biti pri miru!« sem zanergal, žena pa mi je razjasnila obzorje z ugotovitvijo, da poročeni moški znamo potrpeti, mački pa pač ne! Ob tem sem se globoko zamislil. In se vprašal:
Ali smo možje res tako potrpežljivi?
Zase menim, da sem kar potrpežljive sorte. Če nič drugega, sem trideset let prenašal taščo in njene muhe. Kdo drug na mojem mestu bi že zdavnaj vse nekam poslal, rekoč, najdite si drugega osla, jaz se ne grem več! Pa v službi sem bil tudi potrpežljiv; drugi so se grebli in napredovali, jaz sem pa tiho delal.
Zaman sem upal, da bo kdo opazil moj trud. Ga ni tašča in ga niso šefi. Na koncu se je tašča srečala s sv. Petrom, jaz pa sem pospravil svojo pisalno mizo v banki in se upokojil. Skratka, zame bi bilo precej bolje, če bi kdaj zarobantil, se skregal, rekel odločno besedo, se postavil zase, na pa samo ponižno prenašal vse okoli sebe. Zdaj je, kar je.
Vidim, da me nekateri prav začudeno gledate …
Priznam, spet prehitevam samega sebe. Pojdimo lepo po vrsti. Ne veste, kaj je potrpljenje oz. potrpežljivost? To je pripravljenost prenašati ali delati kaj neprijetnega, neugodnega, brez izražanja nejevolje; mirno prenašanje bolečine in trpljenja. Skoraj svetniško obnašanje, kajne?
Star slovenski pregovor pravi, da je potrpežljivost božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže. V današnjem času, ko je narobe prav in so iznašli vsaj 70 spolov, so že besede tega pregovora težko razumljive.
Portpežljivost – zdaj!
Ob besedi mast takoj pomislimo na holesterol, vendar v našem primeru ne gre za ono belo snov, ki so jo gospodinje iz generacije mojih staršev še uporabljale za kuhanje, temveč je mišljeno mazilo, krema, gel, če hočete. Torej nekaj, kar je današnjemu človeku, obsedenem z lepoto brez gub, nedvomno zelo blizu. Tudi beseda revež ne pomeni nekoga, ki je ostal brez vseh prihodkov, pač pa nekoga, ki mu ni prijetno, ne glede na njegov finančni položaj.
Seveda je tu še Božja dimenzija, a ker nisem teolog, si o tem pač ne upam preveč filozofirati. Danes je človek navajen hitrih avtomobilov, hitrega interneta, da vse dobi hitro in takoj, zato v zvezi s potrpežljivostjo moli kvečjemu takole: »Bog, prosim te, daj mi potrpežljivost, ampak daj mi jo takoj!«
Zakaj?
Šalo na stran, kljub vsemu mora biti nekaj na tem, da smo poročeni moški potrpežljivi. Zakaj to počnemo, zakaj se tako vedemo? Je to iz ljubezni do žene? Koliko in kako potrpimo? Si mislimo, pa naj bo po tvoje, boš že videla, da sem imel prav?! Ali pa, naj bo po tvoje, ker se mi res ne da kregati? Morda nam utripa tista luč z opozorilom: »Mogoče ima pa ona prav«? Prav gotovo ima potrpežljivost tudi neke pozitivne učinke, samo jaz osebno na te še vedno (potrpežljivo) čakam.
Ob vsem tuhtanju o potrpežljivosti sem spoznal še nekaj: tudi mački so lahko zgled potrpežljivosti. Samo poglejte, kako lahko neskončno dolgo nepremično prežijo na svoj plen. Torej je vse odvisno od interesa in zornega kota. Ampak, to je že druga zgodba …
