V priliki o izgubljenem sinu je starejši brat prikazan kot negativec. Njegov mlajši brat je sicer zapravil premoženje s prostitutkami, a se je pokesal, se vrnil domov in prosil očeta odpuščanja. Ko je izvedel za bratovo vrnitev, pa ga starejši brat niti pogledati ni hotel. Starejši sin se tako pokaže kot trd, neizprosen, trmast, jezen in brez trohice krščanskega usmiljenja.
Zakaj se mi starejši sin pravzaprav smili?
Priznam, ta Jezusova prilika me od nekdaj bega; starejši sin se mi kar malo smili. Če gremo po vrsti: oče je razdelil premoženje in po običaju je prvi sin vedno dedoval dvakrat toliko kot ostali. Torej, mlajši sin eno tretjino, starejši pa dve tretjini. A se s tem za starejšega sina ni nič spremenilo! Dobil je sicer dediščino, a je še naprej služil očetu in mu bil v vsem poslušen. Oče je bil še vedno gospodar.
Kdo je tolažil očeta, ko je mlajši brat odšel v »lajf«?
Odhod mlajšega brata je starejšega sina gotovo prizadel že zato, ker je videl, kako zaradi odhoda trpi njun oče. Konec koncev, mlajši sin ni rekel očetu, naj mu da denar, da bo šel na svoje, si postavil hišo in ustvaril družino. Ne, mlajši sin je šel, kot bi danes rekli, v »lajf« v eksotične dežele! In potem, ko so novice o razvratnem življenju mlajšega sina dosegle njegov dom, kako neki je starejši brat sprejemal te novice? Kaj šele oče?!
Potem je mlajši sin vse zapravil in se nekega dne ves skesan vrnil. Od silnega veselja nad njegovo vrnitvijo so kar malo pozabili na njegovega starejšega brata. Oče je bil, razumljivo, ves iz sebe, ker se je vrnil njegov izgubljeni sin – kaj pa vsi ostali? Kako to, da se nihče ni spomnil na starejšega sina, ki je delal na polju?
On na polju »švica«, doma pa »fešta« na polno!
Če pomislim, koliko časa pri nas traja priprava žara za piknik, čeprav moramo meso samo vzeti iz hladilnika, pri izgubljenem sinu pa so morali pitano tele še ustrezno pripraviti (da se ne spuščam v mesarske podrobnosti). Skratka, to je moralo kar trajati! Kakorkoli, starejši sin je bil ves penast, ko je izvedel, kaj se je zgodilo. On je na polju »švical«, doma pa »fešta« na polno! V takem primeru bi tudi meni odneslo pokrovko!
Pa bi bilo kaj drugače, če bi starejšega sina kdo šel iskat na polje? Bi drugače odreagiral, če bi bil takrat doma? Problem je v sami zabavi, ne v tem, da so pozabili na starejšega brata. Ko je mlajši brat šel od doma, je to pomenilo globok pretres v družini. Morda je starejši brat zaradi tega še bolj stremel k temu, da bi bil dober sin svojemu očetu. Morda je hotel nadomestiti mlajšega brata. Je kdaj premišljeval o tem, kako bi bilo, če bi se mlajši brat vrnil domov? V bistvu je bil jezen na svojega očeta, ker je tako počastil vrnitev izgubljenega sina. Po prepričanju starejšega sina bi moral oče odreagirati nadvse strogo. Očetova ljubezen pa je njegovo pravičniško držo zamajala do temeljev.
Ali delamo iz strahu ali iz ljubezni?
Kakšen je bil torej starejši sin? Preveč butast, da bi si kdaj upal na svojo roko prirediti zabavo za prijatelje? Se je bal očeta in je samo slepo, v strahospoštovanju izpolnjeval njegove ukaze? Je sploh kaj delal iz ljubezni in z ljubeznijo? Ali je samo pikolovsko sledil ukazom in jih izpolnjeval zato, da je opravil svojo dolžnost?
Kaj pa mi, smo tudi kot starejši sin: izpolnjujemo vse dolžnosti hodimo v cerkev, molimo, … (beležimo kljukice), imamo se za dobre kristjane, pa vendar v sebi nimamo prave ljubezni, pač pa samo togost in okostenelost? Ali nismo morda še bolj izgubljeni kot je bil izgubljen mlajši sin? Resnično, tudi mi potrebujemo Očetovo ljubezen in odpuščanje!
Članek je bil prvotno objavljen v Reviji Družina in Življenje.
Foto: Envato
Je tudi v vas nekaj starejšega brata?
Se trudite, izpolnjujete vse dolžnosti, pa imate občutek, da ostajate spregledani? Se vam zdi, da za vas ni nikoli pripravljene »zabave«? Oče starejšemu sinu odgovori z najlepšimi besedami: »Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje.« (Lk 15,31)
Prav te besede so naslovna tema letošnje konference Dajemo naprej 2026. Vabljeni, da se nam pridružite – da skupaj stopimo v Očetov objem!
