Avtor še ni vnesel svojega opisa.Ponosni smo, da je Sara Ahlin Doljak prispeval kar 11 člankov.
Vozila sem avto. Rada sem imela lepe obleke. Učila sem se jezike. Ukvarjala sem se z mnogimi stvarmi. Toda nekega dne sem spoznala: »Sara, vsega si se naučila, le živeti ne!« »Treba je stopati višje, narediti uspešno kariero, služiti veliko denarja, se zabavati, imeti donos,« vse to so nam vtepli v glavo …
»Sara, od kod veselje, ki ga izžarevaš, kljub zdravstvenem stanju, v katerem si?« me je vprašala stanovska kolegica, ko sva se ta teden srečali pred sodiščem. Menim, da nas je na splošno strah vstajenjskega veselja, zato so naša življenja videti kot pogreb. Lažje je misliti: »Ja, Jezus je najbrž res vstal, a je tam daleč.« Živimo na distanci. Bojimo se bližine …
Še vedno sem ženska in se zares dobro počutim v svoji koži, pa četudi je ta vse prej kot popolna, če moje cevke niso po meri tega sveta. Ne potrebujem brezhibne urejenosti, čeprav s to ni nič narobe, ampak je notranje stanje tisto, ki me dela sijočo. To je sproščeno počutje o sebi, zdrava gotovost, samosprejemanje, igrivost, … v zavedanju, da me Ljubimec moje duše ima rad in da sem Ljubljena od svojega moža.
Sara o trajni ljubezni in kako do nje. Danes se veliko oseb boji dokončnih odločitev. Ali gre zgolj za čustvo, neko psihofizično stanje? Če je samo to, se na ljubezni ne more zgraditi nekaj trdnega, trajnega.
Spoznavava, da nisva skupaj slučajno, ampak da sva si prav midva namenjena in drug drugemu podarjena. A ni bilo vedno tako.
Sedaj, ko sva starša dveh najstnikov, poslušava vsak dan, da sva iz prejšnjega stoletja in nič ne razumeva, da je sedaj vse drugače kot takrat, ko sva bila midva mlada.
Na najin poročni dan sem se skupaj z očetom, ob spremljavi trobentača, podala proti njemu v preprosti beli obleki, za letošnjo obletnico pa sem svojo sanjsko poročno obleko našla v sebi in ne v poročnem salonu.
Na skuterju sem vstopila v predavalnico. Imela govorilne ure in odpredavala Novelo ZPP-E in zanimivosti sodne prakse. Nisem govorila Jaz, govoril je Tobii. Potem, ko sem se obrnila na Ljubimca moje duše.
Preživela sem 86 dni v bolnišnični oskrbi v tem letu in sem hvaležna. Čemu in zakaj? Preprosto. V tem letu sem se spoznala do obisti, kdo zares sem.
