Hitro se lahko ujamemo v past, ko ljudi okoli sebe strogo predalčkamo. Družba in ostre besede nas nenehno silijo k delitvam na različne tabore, pri tem pa spregledamo, da smo vsi le krhki ljudje s svojimi bremeni. Sara v članku iskreno raziskuje, kaj se zgodi z našimi odnosi, ko pristanemo na takšne oznake. Obenem ponuja globlji premislek o tem, kako premostiti prepade in preseči razlike …
Preplavilo me je razočaranje, da mi ne bo uspelo. Zbudile so me besede nevrologinje med hospitalizacijo v decembru: “Z zdravili ne bomo dovolj uspešni, potrebno je vaše sodelovanje.”
Kadar govorimo o upanju, pogosto mislimo na nekaj, kar ni v moči človeka in tudi ni vidno. Upanje gre onstran naših moči in našega pogleda. Jezusovo rojstvo nam govori o drugačnem upanju, upanju, v katerega lahko zaupamo, je vidno in razumljivo. On vstopi v svet in nam podari moč, da v sedanjosti bivamo na nov način, četudi je težko …
Življenje – kako dragocen dar! Tako lepo, tako krhko, tako nezasluženo. Njegova vrednost je tako velika, da je ni mogoče natančno opisati z besedami ali ovrednotiti s številkami. Ni ga mogoče kupiti ali odkupiti. Ničesar nismo storili, da bi si ga zaslužili, in ni nobenega načrta odplačevanja …
Vozila sem avto. Rada sem imela lepe obleke. Učila sem se jezike. Ukvarjala sem se z mnogimi stvarmi. Toda nekega dne sem spoznala: »Sara, vsega si se naučila, le živeti ne!« »Treba je stopati višje, narediti uspešno kariero, služiti veliko denarja, se zabavati, imeti donos,« vse to so nam vtepli v glavo …
»Sara, od kod veselje, ki ga izžarevaš, kljub zdravstvenem stanju, v katerem si?« me je vprašala stanovska kolegica, ko sva se ta teden srečali pred sodiščem. Menim, da nas je na splošno strah vstajenjskega veselja, zato so naša življenja videti kot pogreb. Lažje je misliti: »Ja, Jezus je najbrž res vstal, a je tam daleč.« Živimo na distanci. Bojimo se bližine …
Še vedno sem ženska in se zares dobro počutim v svoji koži, pa četudi je ta vse prej kot popolna, če moje cevke niso po meri tega sveta. Ne potrebujem brezhibne urejenosti, čeprav s to ni nič narobe, ampak je notranje stanje tisto, ki me dela sijočo. To je sproščeno počutje o sebi, zdrava gotovost, samosprejemanje, igrivost, … v zavedanju, da me Ljubimec moje duše ima rad in da sem Ljubljena od svojega moža.
Sara o trajni ljubezni in kako do nje. Danes se veliko oseb boji dokončnih odločitev. Ali gre zgolj za čustvo, neko psihofizično stanje? Če je samo to, se na ljubezni ne more zgraditi nekaj trdnega, trajnega.
Spoznavava, da nisva skupaj slučajno, ampak da sva si prav midva namenjena in drug drugemu podarjena. A ni bilo vedno tako.
Namen revije Družina in Življenje je graditi odnose preko pričevanj ljudi, ki so v svojih odnosih že doživeli spremembe na bolje.
"*" označuje obvezna polja
