Berem intervju z Branetom Kastelicem na portalu Zadovoljna.si, kjer pravi:“Monogamija je, bodimo iskreni, naporna. Zanjo se je treba truditi. Ves čas. Na različne načine. Morda je danes večina mladih, ki prekine razmerje takoj, ko zadeve niso več samo rožnate in samo romantične, še večja, kot je bila v moji mladosti…”
Ali je mogoče ljubiti enega/eno ‘za vedno’?
Danes se veliko oseb boji dokončnih odločitev. Ali gre zgolj za čustvo, neko psihofizično stanje? Če je samo to, se na ljubezni ne more zgraditi nekaj trdnega, trajnega.
Če pa je ljubezen odnos, potem je resničnost, ki lahko raste, in se jo gradi kot hišo. Rasteva in se gradiva skupaj, ne vsak sam! Graditi pomeni podpirati rast in ji pomagati. Ne želimo je utemeljiti na pesku čustev, ki pridejo in gredo, temveč na skali prave Ljubezni.
Strah pred ‘za vedno’ se torej zdravi v vsakodnevnem izročanju Življenju, ki postane duhovna pot, sestavljena iz majhnih korakov, korakov skupne rasti, sestavljena iz prizadevanja, da bi dozoreli v veri.
Vprašanje ‘za vedno’ ni vprašanje trajanja. Zakon ni uspešen le, če traja, ampak je pomembna njegova kakovost. Biti skupaj in znati se ljubiti za vedno je izziv.
Vsakdanja odločitev za ljubezen je kruh, tisto, kar dva podpira, da gresta dalje. Na tej poti je molitev vedno pomembna in nujna.
Zakon je ‘obrtniško’ delo
In mojstrovina dela se najbrž zasluti, kot je zapisal br. Jaro Knežević: “Sara, hvala, ker pričuješ, da trpljenje ni prekletstvo, če ga živiš v Ljubezni! Bojan, hvala, ker nisi pobegnil pred trpljenjem ljubljene žene ali pa se skril v delo, hobije ali tisoč “na-videz-sila-pomembnih” opravkov!”
Foto: Facebook profil Sare A. Doljak, Denny Müller, Unsplash
