Ko se je v meni začelo prebujati upanje

Vozila sem avto. Rada sem imela lepe obleke. Učila sem se jezike. Ukvarjala sem se z mnogimi stvarmi. Toda nekega dne sem spoznala: »Sara, vsega si se naučila, le živeti ne!«

»Treba je stopati višje, narediti uspešno kariero, služiti veliko denarja, se zabavati, imeti donos,« vse to so nam vtepli v glavo, »predvsem pa je treba veliko imeti.« Kot da bi bila sreča odvisna od imetja! Opazujem ljudi, včasih tudi stranke, nenehno na lovu za posestjo in užitki, za »kruhom in igrami«. Mislijo, da so brezmejni, pa so omejeni z zidovi svojih hlastanj.

Živimo lahko na dva načina:

Prvi je pogojen s spoznavanjem samega sebe in se zaključi s praznovanjem. Drugi se začenja s praznovanjem, konča pa se z glavobolom, bolečino, nezadovoljstvom in vsakodnevnimi nevrozami brez osmišljenega smisla.

Ko se je v meni začelo prebujati upanje, nekaj lepega, sem iz dneva v dan postajala močnejša. Takrat ni bilo prostora v meni za prav nič drugega. Moje misli in moje zdravje so se spremenili v upanje.

Žalost in jeza

Za traheostomo in gastrostomo sprva nisem hotela slišati. Bila sem polna žalosti in jeze in želela sem to stresti tudi na Boga.

Na začetku je bila moja edina molitev predano iskanje informacij: »Koliko časa še s traheostomo in gastrostomo?« Bilo je tako goreče in predano kot najgloblja molitev.

Veliko lažje in osmišljeno

Prava molitev – pogovor – je prišla kasneje. Za jezo, sovraštvom in obtoževanjem. Veliko novega sem spoznala in odkrila o sebi. Čarobnost prostora mojega srca je postajala moja uteha. V njej sem spoznala bistvo in pomen Življenja, ki je vedno prepleteno z vero in mi je postajalo všeč. Vedno lažje sem sklenila roki in manj uporno sem sklonila glavo v prošnjah, zahvalah. V meni sta plahneli žalost in jeza.

Začenjam razumeti, čeprav še vedno nisem spoznala in razumela vzroka. A spoznala sem Resnico. V teh dneh, ko je vsak vdih in izdih težak, ko se pojavijo trenutki obupa, sklenem roki in se zahvaljujem za vsak nov vdih. Lažje je, veliko lažje in osmišljeno.