Sedim pri oknu pisarne in opazujem mimoidoče. Ljudje hitijo po opravkih, nekateri z resnimi obrazi, drugi zamišljeni, spet tretji v pogovoru s prijateljem. Na njihovih obrazih ni videti, kdo je levičar ali desničar, kdo pripada enemu ali drugemu taboru. Vidi se le človek. Človek, ki hodi po poti dneva, s svojim bremenom in svojo zgodbo.
Ko se na električnem vozičku peljem proti fakulteti, sodišču ali uradom, znova vidim tok ljudi na ulicah. Nihče ne nosi vidnega pečata politične pripadnosti. In ko stopim v bolnišnico, kjer se bolečina in upanje prepletata na hodnikih, je to še očitneje: tam ni prostora za nalepke. Tam je prostor le za ranljivost, za resnico, da smo vsi enako krhki in enako željni bližine, sočutja in topline.
Človek ni ideologija
Zakaj potem tolikšna želja družbe, da ljudi zapira v predalčke? Zakaj žīgosanje z oznakami “dobri” in “slabi”, “levi” in “desni”? Psalmist nas opozarja: “Ne zaupajte knezom, sinu človekovemu, pri katerem ni rešitve” (Ps 146,3). Človek ni ideologija, ni nalepka, je oseba, ustvarjena po Božjem načrtu.
Politika uporablja besedi “levo” in “desno”, ki režeta in ločujeta. Drug drugemu očitajo enaka dejanja, a pozabljajo, da nas prerok Malahija sprašuje: “Mar nimamo vsi enega Očeta? Mar nas ni ustvaril en Bog? Zakaj torej varamo vsak svojega brata in oskrunjamo zavezo svojih očetov?” (Mal 2,10.) Ko se bratje in sestre delijo, družba razpada.
Besede, ki gradijo ali rušijo
Besede lahko ranijo huje kot orožje. “Smrt in življenje sta v oblasti jezika” (Prg 18,21). Kolikokrat se to potrjuje v javnem prostoru, kjer ostre besede uničujejo zaupanje in upanje. Apostol Peter nas uči: “Ne vračajte hudega za húdo in ne sramotite tistega, ki vas sramoti. Nasprotno, blagoslavljajte, ker ste bili poklicani v to, da bi bili deležni blagoslova” (1 Pt 3,9). To je pot, ki jo družba potrebuje.
Bistvo politike – bistvo človeka?
Politika mora znova odkriti bistvo človeka, njegovo dostojanstvo, ki ga ima že zato, ker je ustvarjen po Božji podobi. “Odpiraj svoja usta za mutca, za pravico vseh prizadetih” (Prg 31,8). To pomeni, da so na prvem mestu bolni, stari, otroci, revni, osamljeni; tisti, ki najhitreje ostanejo brez glasu. Narava nas uči: mogočna drevesa s krošnjami zakrijejo sonce, in če se njihove krošnje ne razredčijo, mlade bilke ne morejo rasti. Vsak potrebuje prostor, da zaživi.
Naša naloga je jasna: v vsakem mimoidočem uzreti obraz človeka, ne političnega nasprotnika. Apostol Pavel nas spodbuja: “Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi” (Rim 12,18).
Nič drugega ne šteje
V času, ko družbo preplavljajo ostri glasovi, smo poklicani k drugačnosti: namesto obsodbe molitev, namesto sovraštva blagoslov, namesto delitev ljubezen. Kajti na koncu ne bo vprašanje, ali si bil levičar ali desničar, ampak ali si ljubil. Jezus nam ni zapustil zapovedi “bodi na pravi strani”, temveč “ljubi”. To je edina zapoved, ki šteje.
Ljubezen je tista, ki zdravi rane in gradi mostove med ljudmi. Je moč, ki presega razlike, ideologije in osebne interese ter nas usmerja k temu, da v drugem vedno prepoznamo človeka. Kjer vlada ljubezen, se razblini strah, kjer je ljubezen, se rojeva upanje, kjer je ljubezen, se dogajajo čudeži. Zato je ljubezen najmočnejše orodje človeka in hkrati najgloblja resnica evangelija.
Foto: Canva, NotebookLM
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 75, številka 8.
