veselje
Ko se je v meni začelo prebujati upanje
Vozila sem avto. Rada sem imela lepe obleke. Učila sem se jezike. Ukvarjala sem se z mnogimi stvarmi. Toda nekega dne sem spoznala: »Sara, vsega si se naučila, le živeti ne!« »Treba je stopati višje, narediti uspešno kariero, služiti veliko denarja, se zabavati, imeti donos,« vse to so nam vtepli v glavo ...
Trenutek, ko si želiš sestopa s križa
»Sara, od kod veselje, ki ga izžarevaš, kljub zdravstvenem stanju, v katerem si?« me je vprašala stanovska kolegica, ko sva se ta teden srečali pred sodiščem. Menim, da nas je na splošno strah vstajenjskega veselja, zato so naša življenja videti kot pogreb. Lažje je misliti: »Ja, Jezus je najbrž res vstal, a je tam daleč.« Živimo na distanci. Bojimo se bližine ...
Veselo srečanje zakonske skupine
V gradivu za zakonske skupine "Gradiva edinost" piše, da intimnost delimo na telesno, čustveno, miselno, izkustveno in duhovno. Piše celo: »Raziskave kažejo, da so pari, ki skupaj igrajo družabne igre, bolj naklonjeni drugačnemu mnenju, se bolj učinkovito in varno pobotajo po sporu ali razpravi ter lažje sprejmejo poraz ali kritiko.« Ko sva prebrala to ugotovitev, sva se odločila ...
Videti Božje obličje ali rešitev vseh problemov?
Večkrat sem si v življenju že zaželel videti Božje obličje. Ta želja se mi vedno porodi kot slutnja, da bodo potem vsi moji problemi negotovosti, šibkosti, neodločnosti, … rešeni. Da bom nekako v stanju nebes. Vse lepo in prav, vendar moram najprej do konca odigrati svojo vlogo na tem svetu.
Moje postne privolitve
Moj letošnji postni program je zastavljen nekoliko drugače. Ne, česa vsega ne smem in ne bom, pač pa, čemu bom rekla DA in s tem dala slavo Gospodu.
Kristjani smo nekaj posebnega, a ne kažemo podobe, ki bi nam jo kdo hotel zavidati
Kristjani kot sol zemlje smo nekaj posebnega. Drugi nas imajo že dva tisoč let za čudake, ampak dejansko smo pravi zvezdniki ... Boga imamo za očeta, Jezus je naš odrešenik, za pomoč pa imamo Svetega Duha!
Iz očetovega dnevnika: Štefko Količ o pravem upanju
Objavljamo prispevek, ki ga je Štefko napisal za eno od preteklih številk revije, in iz katerega je razbrati njegovo nalezljivo upanje in veselje do življenja.
Zaparkirani v jamranje?
Jamrati pomeni čepeti v coni udobja. Če se pritožujem, mi ni treba prevzeti nobene odgovornosti. Svojo krivdo valim na vse okrog sebe.
Kako je ljubiti motorista?
Zaljubila sem se v fanta motorista, se poročila z motoristom in imam že 25 let moža motorista. Takšnega ljubim, pa preprosto ne vem, kako bi bilo, če bi bilo drugače.
