preizkušnja
Ko se je v meni začelo prebujati upanje
Vozila sem avto. Rada sem imela lepe obleke. Učila sem se jezike. Ukvarjala sem se z mnogimi stvarmi. Toda nekega dne sem spoznala: »Sara, vsega si se naučila, le živeti ne!« »Treba je stopati višje, narediti uspešno kariero, služiti veliko denarja, se zabavati, imeti donos,« vse to so nam vtepli v glavo ...
Trenutek, ko si želiš sestopa s križa
»Sara, od kod veselje, ki ga izžarevaš, kljub zdravstvenem stanju, v katerem si?« me je vprašala stanovska kolegica, ko sva se ta teden srečali pred sodiščem. Menim, da nas je na splošno strah vstajenjskega veselja, zato so naša življenja videti kot pogreb. Lažje je misliti: »Ja, Jezus je najbrž res vstal, a je tam daleč.« Živimo na distanci. Bojimo se bližine ...
“Rešila me je nevidna sila”
Tistega večera je bilo moje počutje nekoliko slabše, bolela me je glava in z možem sva iskala skupni jezik. Prerekala sva se. Z drugimi besedami je bil za mano temačen dan, to je eden izmed tistih, ko iščeš luč na koncu tunela. Takrat sem izrekla nekaj, kar sicer ne rečem pogosto: sploh ne vem, če bi še verjela ...
Moja izkušnja ob smrti očeta
Letos smo se soočili s preizkušnjo smrti mojega očeta. Tudi k mojim staršem se je prikradla korona, oba sta dobila covidno pljučnico. Pri mami se je izrazila zelo burno, pa se je potem počasi stanje izboljšalo, pri očiju pa je prihajala potiho in po desetih dneh čez noč naredila katastrofo.
Ko med zakonca zareže bolezen
Včasih premišljujem o preteklosti. Poročil sem se zdrav in z ženo sva imela nekaj zelo dobrih let. Izdelala sva si stanovanje in ga opremila. Kar nekaj cementa in peska je šlo za to, pa veliko dela in še več denarja. Prišli so tudi otroci. Torej, preden sem zbolel, sva, kot se temu reče, imela nekaj od življenja.
Iz očetovega dnevnika: Štefko Količ o pravem upanju
Objavljamo prispevek, ki ga je Štefko napisal za eno od preteklih številk revije, in iz katerega je razbrati njegovo nalezljivo upanje in veselje do življenja.
Ko žena pritisne pravo tipko
Žena mi je predlagala seminar za zakonce. Upiral sem se z vsemi štirimi. To je bilo krčevito upiranje, ker imam umetne kolke in šest vijakov v protezah.
Ganljivo slovo žene ob odprtem grobu svojega moža
V nedeljo smo bili v Brežicah priča veličastnemu pogrebu Štefka Količa, ki ga je domači župnik imenoval kar misijon. V trenutku, ko je na pokopališču zadonela Avsenikova melodija Veter nosi pesem mojo in so tri letala nizko preletela pokopališče, ni bilo očesa, ki ga ne bi orosile solze.
Deset minus ena je deset
Zgodilo se je … To, kar sem si tisti trenutek najmanj želel. Sin je zatulil, oče je za hip ves zaprepaden obstal, jaz pa sem imel občutek, da že neskončno dolgo gledam v manjkajoči palec sinove desne roke.
