Avtor še ni vnesel svojega opisa.Ponosni smo, da je Marjeta Bec prispeval kar 73 člankov.
Sredi noči se v zakonski spalnici mladih staršev pojavi tašča. Malo skuštrana, ogrnjena v plet in s copati na nogah (mlada dva sta imela ločen vhod v svoj del stanovanja) nejevoljna vpraša snaho: “Zakaj ne vstaneš in ne umiriš otroka, ali ne slišiš, da se dere?”
Pred kratkim sem imela priložnost preživeti nekaj ur z mamico, katere sin se že več let bori z rakom. Pogovor z njo je bil eno samo pričevanje: kaj pomeni res zaupati v božjo voljo, kaj pomeni zares moliti.
Spominjam se babice in dedka ter njune hiše s čudovitim vrtom. Spomnim pa se tudi večnih besednih dvobojev med njima. Kako lahko z nekom preživiš vse življenje, pa vsak dan končaš z ostrimi besedami?
Mame iz pesmi so popolne. Mame v realnosti pa ne tako zelo. Včasih smo nemočne, sitne in zaskrbljene. Pa vendar smo za svoje otroke najboljše prav takšne, kakršne smo.
Ko je letos praznoval svoj rojstni dan, je želel praznovati s sošolci. Poslali so vabila, a večer pred dnevom praznovanja udeležbe ni potrdil niti eden.
S pričetkom novega šolskega leta pride tudi stres, obveznosti in … veselje. O tem, kako se družina pripravlja na šolo in na katero stvar ne sme pozabiti, in o tem, kakšne šole se veselita mama in oče.
Kolikokrat sama v svoji družini vidim, kako se moja utrujenost, nerazpoloženost ali strah kot megla “razlezejo” na vse družinske člane! Celo takrat, ko skušam to prikriti in si nadeti prijazen obraz.
Jamrati pomeni čepeti v coni udobja. Če se pritožujem, mi ni treba prevzeti nobene odgovornosti. Svojo krivdo valim na vse okrog sebe.
Samo, da dobim službo. Samo, da otroci malo zrastejo, Samo da bo nova vlada, potem bo vse lažje … Zakaj smo ljudje nagnjeni k temu, da čakamo na prihodnost, namesto da bi sprejeli trenutek, v katerem smo, in skušali v tem trenutku polno živeti?
