V čudnem času živimo. Naša življenja kroji virus. Virus, ki je že več mesecev glavna tema vseh medijskih poročanj. In tudi glavna tema vseh pogovorov med ljudmi.
Kako močno se je razprava o virusu že zajedla v naša življenja, dokazuje dejstvo, da imajo celo malčki, ki so komaj dobro shodili, besedo koronavirus že v svojem besedišču.
Vsi, ki jih virus zaradi zdravstvenega stanja ali starosti ogroža, živijo v strahu, da bi zboleli. Obstajajo tudi ljudje, ki v nevarnost virusa ne verjamejo, spremljajo pa takšne in drugačne teorije o motivih za nastanek virusa. Le-te vznikajo kot gobe po dežju. Ko bereš te teorije zarote, te res lahko postane strah. Prav vsaka od njih je namreč še bistveno bolj zastrašujoča od samega virusa.
Strah nas je. To nam je skupno.
Ali se zavedamo, da imamo prav vsi – ne glede na to, v katerem »taboru« smo se znašli – nekaj skupnega? Strah nas je. Nekatere hromi strah pred virusom, druge pa strah pred tem, da obstajajo centri finančne (ali pa kakšne druge) moči, ki bi v resnici lahko začeli krojiti svet po svojih merah.
Strah nas dela vodljive in podrejene. Če smo prestrašeni, ne moremo vklopiti razuma. Nismo sposobni ločiti zrnja od plev. In se pustimo voditi javnemu mnenju. Influencerjem, ki so našli novo »tržno nišo« z deljenjem svojih pogledov na aktualno situacijo.
Blagoslov koronavirusa
Mene ni strah. In ne verjamem v teorije zarote. Zadnje mesece vidim kot veliko priložnost in blagoslov.
Priložnost, da svoje življenje in življenja svojih najdražjih še bolj izročam v Božje roke. Priložnost, da se odpovem svoji potrebi po »imeti vse pod kontrolo«.
Blagoslov, ker me trenutna situacija sili v premislek, kaj od tega, kar smo delali do sedaj, bi bilo potrebno spremeniti. Najti nove načine in poti.
Zaupam, da ima Ta, ki me je ustvaril, dober načrt zame. Vse, kar se mi je v življenju do sedaj zgodilo, potrjuje to zaupanje.
Foto: Gerd Altmann, Pixabay
