Poznam žene, ki so že kot najstnice vedele, koliko otrok bi rade imele. Ki so razmišljale celo o tem, katera imena jim bodo izbrale, ko se bodo rodili. Ki so sanjale o dnevu, ko bodo postale žene in matere.
Jaz nisem bila taka
Želela sem si moža, poroke. O otrocih nisem kaj dosti razmišljala. Zdelo se mi je logično, da jih bom imela, če najdem moža. Če jih bo Bog dal. Nisem pa nikoli gojila nekih romantičnih predstav o dnevu, ko bom postala mama.
1, 2, 3, 4, 5
Ko se je rodila prva hči, sem se kljub začetni negotovosti v novi vlogi dovolj dobro znašla, da smo pol leta po rojstvu hčere že pričakovali drugega otroka. In potem še tretjega, četrtega in petega.
Prva leta so bila fizično naporna. Več let z možem nisva prespala nobene noči v kosu. Ko danes gledam nazaj, se vseh teh naporov sploh ne spomnim več. Takrat se o tem, ali nama je težko, nisva kaj dosti spraševala. Za družino je bilo pač treba poskrbeti.
Ko postaneš mama, začneš spoznavati sama sebe
Spoznaš najboljše, kar imaš v sebi. Se čudiš, koliko napora je zmožno zdržati tvoje telo. Soočiš pa se tudi s svojimi temnimi platmi, ki jih doslej morda sploh nisi poznala. Utrujenost, nemoč in vzgojni izzivi potegnejo iz tebe marsikaj, na kar nisi ponosna. Ob čemer se vprašaš, ali si sploh primerna za mamo.
Otroci nas, mame, dobesedno silijo, da delamo na sebi. Da razmišljamo o naših vrednotah in po njih tudi živimo. Nastavljajo nam ogledalo.
V njem vidimo stvari, na katere smo ponosne in jih pripisujemo naši dobri vzgoji. Vidimo pa tudi stvari, ki jih ne bi želele videti. Svoje napake in razvade, s katerimi se ne želimo soočiti.
Mama, ki raste
Zato ženske kot mame rastemo (pa ne samo v širino 😊). Delamo napake. Padamo. Se poberemo, opravičimo in začnemo znova. Vsak dan znova. In nikoli ne obupamo nad svojimi otroki.
Želim si, da bi letošnji materinski dan preživele v zavedanju, da smo – svojim napakam in nepopolnosti navkljub – dovolj dobre mame. Ravno prav nepopolne, da ob nas rastejo in se za življenje pripravljajo tudi naši otroci.
